Aleš Gostiša

Aleš je predsednik Sindikata delavcev trgovine Slovenije v družbi Merkur. Tam dela že skoraj vso svojo delovno dobo. Trenutno je skrbnik projekta permanentne inventure, ki je letos novost v tej družbi. Pravi, da je pri tem največji problem kadrovski, ljudi je treba za dodatno delo usposobiti, to delo ovrednotiti in jih zanj tudi ustrezno plačati. Bodo delodajalci prisluhnili? 


Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Najprej sem bil v Merkurju izvoljen v svet delavcev. Ko se mi je funkcija tam zaključila, smo začeli ugotavljati, da smo z delovanjem hišnega sindikata SMG (Sindikat Merkur Group) nezadovoljni, izgubljali smo standard, slabo smo bili plačani. Potem smo se začeli organizirati v nov sindikat in pri tem nam je zelo pomagal Ladi Rožič. Tako smo se potrudili in pridobili čim več članov takoj, da smo dosegli reprezentativnost. To je deset odstotkov, kar je pri nas takrat pomenilo 170 članov. Štirje, ki smo bili idejni vodje, smo se odpravili po Sloveniji in ugotovili, da je veliko slabe volje. Tako smo pridobili okoli 230 članov, izpeljali volitve, sam sem zaradi izkušen vodenja sveta delavcev postal predsednik sindikata in od konca leta 2019 je ta sindikat v polnem obratovanju.

Zdaj z drugim sindikatom dobro sodelujemo, saj se zavedamo, da moramo skupaj delovati nasproti delodajalcu. Koristno je tudi sodelovanje s svetom delavcev in z delavsko direktorico. S tem imamo tudi dodatno moč.  

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Takoj na začetku delovanja našega sindikata smo pozvali delodajalca k sklenitvi nove podjetniške kolektivne pogodbe. Začeli smo se resno pogajati in se lotili tudi tarifne priloge. Prvi dosežek je, da smo v Merkurju osnovne plače spravili najmanj na takratno minimalno plačo. Za mlad sindikat je bil uspeh tudi, da smo pri delodajalcu dosegli tudi dodatnih 500 evrov regresa, ki pa ga je delodajalec vezal na socialni sporazum, z veljavnostjo do konca leta in je bil podpisan še pred epidemijo. To pa je problem, ker se delodajalec pri nas ne želi več pogajati za višjo plačo, regres, božičnico … Ker so se okoliščine zaradi epidemije spremenile, menimo, da bi bilo treba pogajanja nadaljevati, prizadevali si bomo za usklajevanje plač z minimalno plačo. V podjetju se je zgodila uravnilovka in menim, da ima okoli 85 odstotkov zaposlenih minimalno plačo ali pa dodatke do nje. V maloprodaji in logistiki sta, mislim, da le dva poklica, ki presegata minimalno plačo.

Problem Merkurja je še ta, da nimamo strateškega lastnika, ampak so to neki finančni skladi. Zato ni dolgoročnih vizij napredka, naš delodajalec pa ni avtonomen pri pogajanjih. Tako so ta težka in zahtevajo veliko časa.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

V naši trgovski branži so poklici čisto razvrednoteni. Bistvo vsega je postalo ustvariti čim več dobička, a zmeraj za lastnike, za tiste, ki imajo že sedaj veliko bogastva. Vse gradijo na plečih delavcev. Mene to moti, da se na naših žuljih nekdo dobro preživlja, tega pa ni pripravljen deliti.

V Sloveniji je malo delodajalcev, ki so pripravljeni vlagati v svoj kader. Vsi veliki trgovci gradijo konkurenčnost na zmanjševanju stroškov dela. Kot da smo neke številke v razpredelnici ob zaključnem računu konec leta. In to ni prav. Če investirajo v marketing, v stene, table in podobno, zakaj ne dojamejo, da je odziv ugoden tudi, če vložijo v zaposlene, tudi njihovo zadovoljstvo in pripadnost nekaj pomenita. Pa še nekaj, dolga leta je imel Merkur direktorja (Bine Kordeš, op. a.), ki je zdaj v zaporu, ki pa je dal veliko na zaposlene, imeli smo dobre plače, nagrade, srečanja …  

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Že miselnost v javnosti je treba spremeniti, da sindikat ni nekaj iz prejšnjih časov. Brez sindikata bi bili v veliko slabšem položaju, kot smo, pa še zdaj je slabo. Pojedli bi nas. Sploh si ne znam predstavljali, kako bi bilo, če minimalna plača ne bi bila določena, praktično ne bi bilo dna.

Slovenci se težko povežemo, da bi s skupnimi močmi nekaj spremenili.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Sodelavke in sodelavci se morajo zavedati, da bi lahko bilo veliko bolje, kot je. V to je treba vložiti veliko energije, nihče nam ne bo ničesar podaril. Edini, ki lahko prevzame del te borbe, energije za nekoga drugega, je sindikat. Je pa treba, če nič drugega, narediti vsaj minimalno stvar, se včlaniti in enkrat na mesec plačati članarino. In ko se bo ta miselnost spremenila …

Obraz sindikata je:

Najprej mora imeti sindikalist socialni čut. Vidiš, da je slabo in je veliko možnosti to izboljšati. Pri delu v sindikalni organizaciji se moraš zavedati, da delaš, da bi bilo bolje drugim, vsem nam.

Share