Tjaša Kozole

… ni le vse bolj prepoznaven obraz boja sindikalistk in sindikalistov dejavnosti trgovine, ampak tudi širše. Kljub vsem pritiskom pri donedavnem delodajalcu, trgovskem diskontu Lidl, kjer so jo odpustili zaradi domnevnih kršitev, je Tjaša odločena dokazati, da so se nanjo spravili zaradi sindikalnega dela. V njen bran in na njeno stran se postavlja vse več delavk in delavcev, ki jim je jasno, da slogan spletne peticije »Vsi smo Tjaša« drži.


Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Mogoče sem do neke mere v sindikalnem gibanju »izjema«, saj se sindikalno nisem udejstvovala, dokler se niso začele dogajati stvari, ki so me prizadele. Pošteno povedano, sem se brigala le sama zase, dokler je bilo vse v redu. A vedno sem sama delovala tako, da je bilo dobro tudi za druge, da se vsi čim bolje počutimo. Ko so videli, da sem na strani delavstva in da ljudi podpiram, so ti začeli prihajati k meni s svojimi težavami. In takrat sem videla, da so ljudje marsikje nezadovoljni. Takrat sem se odločila, da je treba nekaj spremeniti, želela sem ljudi povezati, da rečemo, da je tega dovolj, in si izborimo boljše okolje, v katerem preživimo tretjino življenja.

Vse skupaj se je začelo, ko je moja nadrejena dobila odpoved in se mi to ni zdelo pošteno. Takrat sem to povedala tudi na glas in se za njo zavzela. S tem sem avtomatsko dobila neko črno piko in postala tarča. Razmišljati sem začela, ne le kako rešiti sebe, ampak tudi, kako rešiti druge. In tako sem se potem sindikalno aktivirala, da bomo kaj skupaj dosegli. Čeprav je bilo veliko ovir in jih je še, smo delali naprej. Vmes se je zgodilo, da sem zaradi tega izgubila službo, in bom tudi na sodišču dokazala, da je bila odpoved nezakonita zaradi sindikalnega delovanja. Mislim pa se še naprej postavljati za ljudi in se tudi bom.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Ko dobiš za seboj ljudi, ko spoznaš, da je veliko enakomislečih, in ko pristopijo do tebe tudi iz drugih organizacij in ti dajo neko potrditev, čutiš spoštovanje in veš, da boš nekaj dobrega naredil. To te vleče naprej. Čeprav sem izgubila službo, me še vedno vleče, da hočem za druge dobro. Da se nekaj spremeni in da ne zmaga vedno kapital.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Da pomagaš. Rada bi dosegla vsaj to, da pride do dialoga s podjetjem, da pridemo skupaj. Ne gre za to, da bi delala proti podjetju, ampak da skupaj z njim pridemo do ugodnejših razmer za zaposlene. To vidim, da bo pozitivno tako za podjetje kot za zaposlene. Lidl govori, da to razume, a je praksa pokazala, da ne. Velikokrat sem prosila za pogovor z direktorjem, a se to ni zgodilo in ne kaže, da se bo. Dialoga ni.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Sama iz prejšnjih časov nimam izkušenj. Učim se še. Meni je največji izziv pridobiti člane, grozno mi je, da se ljudje bojijo postaviti zase. Grozno je, da smo prišli tako daleč, da zaradi sindikalnega delovanja izgubiš službo. Da so prikrite grožnje. Z vsakim članom, ki ga pridobimo, raste upanje, »saj bo«. Da bomo počasi prišli na pravo stvar. Cedra (Center za družbeno raziskovanje, op. a.) ogromno pomaga, super mi je, da se z njimi posvetujemo, da predebatiramo stvari.

Odločili smo se, da ne bomo odnehali. Mi se še kar povezujemo, čedalje več se bomo z vsemi trgovinami. Če ne drugo, je zaprtje trgovin ob nedeljah akcija, ki nas združuje. Če bi nam to uspelo, bi ogromno ljudem izboljšali življenje.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

To je zelo težko. Problem je v trgovinah tudi ta, da smo razpršeni po celi Sloveniji. V nekaterih kolektivih, kjer je 20 ljudi in jim nekdo predstavi delovanje sindikata, je lažje. So pa tudi taki, ki si ne upajo in se bojijo, da bodo šikanirani. In res je problem sploh priti skupaj. Eni si niti ne upajo odgovarjati na anonimne ankete.

Tudi v Lidlu so ljudje, ki hočejo nekaj spremeniti. Gradimo mrežo, je pa to dolgotrajen proces in ne gre z danes na jutri. Dosežek je že, da dobiš nekoga na drugem koncu Slovenije, da se tam začne plesti mreža in se ljudje počasi opogumljajo.

Cilj je pridobiti člane, ki bodo aktivni. Število sicer nekaj pomeni za reprezentativnost, za samo delovanje pa potrebujemo aktiviste. Seveda niso vsi takšni, da gredo takoj v akcijo, ampak dobro je, da si vsaj upajo povedati, kaj je narobe, in lahko mi bolj glasni to damo naprej. Tudi jaz ne poznam vseh problemov in težav, ki jih imajo drugi.

Obraz sindikata je:

(smeh) Prvo, da si upa sploh izpostaviti in povedati, kaj je narobe. Da stoji za tistim, kar govori, da poskuša kaj spremeniti. V bistvu, da ga ni strah povedati, kaj si misli, in potem v tej smeri tudi delati.

Share