Barbara Žlak Žafran

Sindikalna predstavnica v podjetju Adria Ankaran Hotel & Resort, kjer deluje v okviru Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije (SGIT), je vodja recepcije v kampingu in izkušena sindikalistka, ki se je v svoji karieri preizkusila v številnih poklicih hotelirske dejavnosti.  

Kakšna je vaša dosedanja poklicna in sindikalna pot?

Adria Ankaran je moja prva zaposlitev, ampak nisem začela na tem položaju. Najprej sem eno leto delala kot receptorka v hotelu, šele potem sem šla v kamp, v vsem tem času pa delala še v kavarni in velnesu. Takrat še nisem bila v sindikatu, ker ga takrat nisem dojemala tako kot kasneje. Leta 2014 pa je moja sodelavka, sicer sindikalna zaupnica, resno zbolela in me prosila, če jo lahko nadomestim. Prepoznala me je kot perspektivno naslednico, ki je ni strah povedati stvari, kot so, in ki bom stala za ljudmi. Obljubila sem ji, da se bom za zaposlene v podjetju potrudila po svojih najboljših močeh, in leto kasneje se je zgodila ta primopredaja. V tistem obdobju sva tudi začeli sodelovati z Ireno (Valenti, območno sekretarko, op. a.), s katero se poznava in sva povezani že od prej. Ona mi je v začetku veliko pomagala, za kar sem ji hvaležna, jo spoštujem in občudujem njen način delovanja. Vem, da bo vedno stala za delavci in ne bo dovolila kakih neumnosti ali se spustila v korporativne zadeve. To zaupanje z območno sekretarko je bilo zame ključno in me je vodilo tudi takrat, ko smo se v podjetju sindikalno ločili na dva sindikata: KS 90 in Sindikat gostinstva in turizma Slovenije pri ZSSS. Kljub temu, da smo mi edini reprezentativni sindikat v podjetju in sodelujemo pri državnih kolektivnih pogajanjih, na podjetniški ravni sodelujeva oba sindikata, kar je tudi prav.

Zakaj sploh biti sindikalno aktiven?

Pomembno je zato, ker delavci in delavke ne poznajo nujno delovne zakonodaje in delodajalec lahko reče, kar hoče. Ti ne moreš drugega, kot da verjameš, da vse skupaj nekje piše, čeprav morda ne. Veliko ljudi je pravno nepismenih, zato potrebujejo nekoga, na katerega se lahko obrnejo v takšnih situacijah. Predvsem se mi zdi nujno izpostaviti to, da imaš kot član sindikata možnost uporabe brezplačnih odvetniških in drugih pravnih storitev. Mi smo recimo večkrat preverili kakšno pogodbo, plačilno listo in tako preprečili, da bi prišlo do kakršnihkoli nepravilnosti. Tako da se mi zdi pomembno, da kot sindikalist stojiš človeku ob strani, ko ima težave, in jih uspešno razrešuješ. To pa je seveda odvisno tudi od vodstva v podjetju. Z našim sem zadovoljna, dobro sodelujemo in imamo zelo pozitiven  socialni dialog. Moram jih pravzaprav kar pohvaliti, saj so do zdaj vedno upoštevali naše pripombe v največji možni meri.

Kakšni so vaši najbolj spomina vredni sindikalni dosežki ali boji?

Zdaj težko izpostavim nekaj posebnega v zadnjih desetih letih. Imeli smo recimo primer, ko so eno delavko skoraj odpustili, in takrat smo stopili skupaj in enotno odreagirali in se je zadeva rešila. Dosegli smo tudi odpravo anomalij pri izplačilu plač, kar je bila kar velika stvar, četudi tega takrat nismo obešali na veliki zvon. Predvsem pa je pomembna podpora, zaupanje in skrb za člane, da jim pokažeš, da ti je mar, in ko kaj ni prav, da preveriš, kaj se pravzaprav dogaja, in opozoriš na anomalije.

Še vedno je sindikat tisti, ki opozarja na napake in vztraja, da se odpravijo.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Včasih nismo imeli dostopa do orodij, kot jih imamo zdaj. Mislim, da moramo tudi sindikati slediti toku časa, sicer bomo zaostali in zamudili priložnost. Pomembno je recimo, da izkoristimo prednosti, ki nam jih ponuja umetna inteligenca, ker človeka v polnosti itak nihče ne more nadomestiti. Moramo pa paziti, da pri teh novih tehnologijah ohranimo človečnost in empatijo, ki je danes zelo redka, vrednote solidarnosti kar nekam izginjajo. Tako da bodo te izrednega pomena v naslednjih desetih, dvajsetih letih, predvsem za te generacije, ki jih sedaj vzgajamo. Digitalizacijo sicer opažam tudi pri našem delu, kjer se je v času covida veliko stvari premaknilo na splet. Manj je tega stika s človekom in vedno več dela v digitalnem okolju. Kljub temu je pri nas na tem področju še veliko izzivov, tako da nismo povsem v koraku s časom.

In kako mlade navdušiti za sindikalizem?

Težko, ker pogosto ne vidijo smisla v sindikalnem delovanju, ker vidijo, da kar izbori sindikat, velja za vse zaposlene. Potem jim poskušaš mogoče malo približati ugodnosti, kaj so, in jim razložiti, kaj sindikat sploh je, kaj pomeni biti sindikalist itn. Mladi pogosto vidijo samo to, da morajo za članarino dati en odstotek od bruto plače. Imela sem veliko takih primerov, ko so rekli, ja, to je 15 evrov na mesec, in če to seštejemo, je 150 in več evrov na leto, bom raje dala ta denar za otroke in za druge zadeve. Pri tem pa ne pomislijo, da se sindikat bori tudi na politični ravni in skrbi za usklajevanje plač v podjetju. To se potem vidi v raznih javnih protestih, kjer je udeležba katastrofalna, ker se ljudje enostavno ne zavedajo, kaj šibki sindikati pomenijo za našo skupno prihodnost. Vsi bi po liniji najmanjšega odpora. In to je včasih tako boleče gledati, da praktično nobenemu ni mar, dokler nima sam problema. Takrat on sam postane tisti v centru pozornosti in od nas zahteva rešitev  in se na takšen način želi včlaniti.

Kakšen mora po vašem mnenju biti sindikalist, da mu lahko rečemo, to je pa pravi obraz sindikata?

Dober sindikalist mora imeti predvsem svojo hrbtenico,  saj ta funkcija ni čisto za vsakogar. Kot sindikalist moraš poznati osnove, kako sindikat deluje, da lahko človeku pomagaš in svetuješ. Potrebno je tudi ločiti člane in nečlane. V nasprotnem primeru se meja med članstvom in nečlanstvom hitro zabriše, ta funkcija pa potem postane nekako samoumevna za celo podjetje, česar si pa ne želimo. Znati je potrebno prenašati pritiske z ene in z druge strani, biti kolegialen, razumevajoč, komunikativen, timski človek, empatičen do vseh; da lahko razumeš enega, ki dela to, in drugega, ki dela tisto. Pa seveda biti odločen, samozavesten in stati za tistim, česar se lotiš.

Ko sem sama prišla v sindikat, namreč nisem imela pojma, za kaj gre, in nekaj časa je trajalo, da sem pridobila to širino in potrebne veščine. Bilo je zelo težko, ker tega je veliko. Sem pa sicer hitro razumela koncept, kaj pomeni sindikat in kako zelo je pomemben v tem svetu, da sodeluje na eni strani z delodajalci in da opozarja na stvari, ki morajo biti urejene, ker ni zares samoumevno, da se zakoni izvajajo tako, kot so napisani, in na drugi strani z ljudmi – delavci najrazličnejših zgodb. Še vedno je tu sindikat tisti, ki na določeno stvar pritiska ali pa opozarja na napake in vztraja, da se odpravijo.