Jože Bovhan

… je predsednik sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije (KNG) v hrastniški družbi TKI, tudi podpredsednik za dejavnost kemije krovnega sindikata KNG, ima bogate izkušnje s socialnim dialogom, pa tudi soupravljanjem, saj je vodil svet delavcev. Ob tem že dobro desetletje z veseljem sodeluje v hrastniškem ljubiteljskem marionetnem gledališču, ki nadaljuje tradicijo iz leta 1947, ko so knapi naredili prvo lutkovno predstavo. »S predstavo Butalci smo želeli nastopati v parlamentu, pa zgleda, da niso želeli, da jih zasenčimo, tako da smo nastopali z našo Zvezdico Zaspanko,« pravi.


Kakšna je vaša dosedanja sindikalna pot?

Prihajam iz podjetja, ki ima tradicijo od leta 1865, KNG v njem pa od leta 1990, ko smo na novo podpisovali pristopne izjave. Sam sem bil član sindikata že prej, saj smo bili člani praktično vsi zaposleni. V tistem času smo bili eni prvih, ki smo ustanovili svet delavcev, seveda na pobudo sindikata, bil sem eden njegovih prvih predsednikov. Ko je odšel Jože Kačič, dolgoletni predsednik sindikata v TKI, sem ga v tej vlogi nadomestil. V tistem mandatu sem bil tudi še predsednik sveta delavcev do konca mandata. Vsi člani sveta delavcev smo bili tudi člani sindikata in zaradi tega dogovori niso bili težki. Od leta 1992 sem bil kot predstavnik delavcev v nadzornem svetu družbe, takrat sva bila dva, od spremembe statuta družbe pa imamo delavci enega predstavnika v upravnem odboru, do pred leti sem bil to jaz.

V zadnjem mandatu sem bil na kongresu KNG izvoljen za podpredsednika za kemijo. Že prej pa sem bil ves čas vodja pogajalske skupine pri pogajanjih po leta 2013 odpovedani kolektivni pogodbi dejavnosti. Na žalost nam je še ni uspelo podpisati, čeprav smo bili pred koronakrizo že vse dogovorjeni, oboji pogajalci smo že imeli mandat za podpis. Proslavili smo s šampanjcem, zgodilo se ni nič. Najprej je bila izgovor korona, v sindikatu pa zdaj poskušamo pritisniti, da bi šla zadeva vendarle naprej.

Kaj so glavni mejniki, ki se jih najbolj spomnite?

Prvo je lastninjenje v TKI, kjer nam je uspelo, da smo tudi zaposleni solastniki. Še vedno imamo manjši delež. Pomembno je tudi, da po menedžerskem odkupu tovarna ostaja v Zasavski dolini.

Drugi mejnik je, da smo že na začetku vzpostavili svet delavcev, ki je sodeloval v pogovorih z delodajalcem. Eden od mejnikov je tudi podpis podjetniške kolektivne pogodbe, ki je določila nekatere stvari nad branžno kolektivno pogodbo. Ko je bila ta odpovedana, nam je delodajalec sicer tudi odpovedal podjetniško kolektivno pogodbo, vendar se nam je uspelo dogovoriti, da obe pogodbi ostaneta v veljavi do podpisa nove branžne kolektivne pogodbe.

Naslednji mejnik pa so spremembe minimalne plače, kjer nam je uspelo doseči dogovor, da so se popravile plače po vseh razredih za povprečen dvig 150 evrov. Edina stvar, ki se je ob tem spremenila glede na prejšnjo kolektivno pogodbo, pa je sprememba dodatka na stalnost, 0,3 odstotka na leto, ki smo ga imeli poleg dodatka na delovno dobo. Pristali smo, da se je doseženi dodatek vštel v plačo, od takrat pa tega posebnega dodatka ni.

In še. Ne glede na to, da sam ne delam v izmenah, vedno zagovarjam tudi izmensko delo, ki je vse kaj drugega kot to, da lahko zjutraj prideš v službo do popoldneva. Ti dodatki morajo biti. V našem obratu (kloralkalne elektrolize, op. a.), kjer je delovni proces kontinuiran sedem dni v tednu, nam je uspelo zagotoviti, da imamo za t. i. štiriizmensko delo (ob 40-urnem delovnem tednu) pet izmen. S tem pokrivamo, da zaposleni nimajo preveč nadur. Tri tedne delajo skupaj, potem pa imajo en teden t. i. rezervo, v kateri delajo pet, štiri, mogoče samo tri dni. Če v tem koronačasu ne bi imeli petih izmen, bi imeli velike težave, kako sploh pokriti izmene. Če pa ljudje delajo nadure zaradi potreb, te dobijo tudi plačane.          

Zakaj je sindikat prava oblika boja za delavske pravice?

Sindikat ima v zadnjem času težave s privabljanjem novih članov, saj tisto, kar se dogovori, velja za vse v podjetju. Nekateri ta argument obračajo narobe. Ampak sindikat je v podjetju edini pravni sogovornik z delodajalcem, ki se lahko organizirano pogaja o plačah in drugih pravicah za vse zaposlene, ne le za člane. Če te pogodbe med sindikatom in delodajalcem ni, je to prepuščeno stihiji in se mora praktično vsak sam pogajati zase. Tudi sodelovanje sveta delavcev in sindikata je pomembno. Medsebojno se podpirata, njune funkcije pa so različne.

Kako mora ravnati »pravi sindikalist«?

Z ljudmi mora komunicirati na vseh ravneh, pogovarjati se tudi s tistimi, ki niso člani sindikata, pa imajo probleme. Postaviti se je treba jasno in odločno za pravice ljudi. Sam sem se, ko je podjetje imelo nekaj težav s poslovanjem, tako postavil proti vodstvu in ljudje so me podprli, tako je imel sindikat tudi večjo pogajalsko moč.

Share