Nevenka Lekše

Je vidna aktivistka za ohranitev javnega zdravstva, sindikalistka, ki smo si jo zapomnili tudi z mnogih civilnodružbenih akcij, tudi dobitnica plakete mesta Ljubljana za posvetitev svojega življenja zdravstvu, vodenju območnega Rdečega križa. Je tudi članica Ženskega lobija Slovenije, iniciative Glas ljudstva … Po poklicu je laboratorijski tehnik, vodila je Sindikat zdravstva in socialnega varstva, ob upokojitvi pa se je aktivirala v Sindikatu upokojencev Slovenije. Članica skupščine Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v imenu upokojencev in je zastopnica zavarovancev. V nahrbtniku ima tudi mnoge druge dosežke, bila je tudi sopodpisnica prve kolektivne pogodbe na področju zdravstva in za negospodarstvo.

V svoji poklicni karieri si bila del zdravstvenega sistema, zato si verjetno hitro ugotovila, da bi bilo marsikaj lahko tudi drugače. Si se zato tako vsestransko aktivirala?

To je res. Občutek za ljudi in solidarnost pa pravim, da mi je bil položen v zibelko. Ravno v zdravstvu se mi zdi solidarnost eno najpomembnejših načel in zelo sem žalostna, ker v zadnjem obdobju beseda solidarnost izginja iz našega besednjaka, izginja iz dokumentov. Prav v zdravstvu je najpomembnejše, da smo solidarni zdravi do bolnih in do tistih, ki se težko preživljajo in nimajo denarja za plačevanje zdravstvenih storitev.

Si borka za kakovostno in vsem dostopno javno zdravstvo. To je tudi sindikalna bitka, kajne?

Tako je. Da znamo ljudje sobivati, da znamo prepoznati človeka, njegove potrebe. Zavzemam se za to, da bi dejansko imeli dostop vsi in sem v vseh tistih institucijah, kjer se zavzemamo za univerzalni zdravstveni sistem. Država, ki je deklarirano socialna, mora poskrbeti tudi za tiste, ki nimajo. Ti so najšibkejši in treba jim je pomagati. Ambulante za neopredeljene, s katerimi so začeli reševati te zadeve, pa so se izrodile. To so v bistvu ambulante za večje zaslužke. Plačilo na uro je tam 80 evrov. Že prej so bili ljudje brez opredeljenega zdravnika, pa jih sistem ni izločil. Prišli so v zdravstveno ustanovo, mogoče malo počakali in dobili storitev. Zdaj pa teh preprosto ne sprejmejo ali pa jih pošiljajo na drug konec Slovenije. Razčlovečeni postajamo znotraj zdravstvenega sistema, ki bi moral biti za vzor.

Privatizacija se je razmahnila, v kakšno smer gredo zadeve? Kaj moramo storiti, da bodo šle v krepitev javnega zdravstva?

Enoznačnega odgovora ni, ampak jaz sem trdno prepričana, in tudi tisti, s katerimi pri tem sodelujem, so, da mora zdravstveni sistem ostati javen. To je javni interes, je interes ljudi in ne sme postati le interes posameznikov, ki delujejo znotraj tega sistema in ga hočejo privatizirati. Zadaj pa stoji kapital, lobiji. Zdaj tudi že vidimo, kako tujci pri nas kupujejo zdravstvene institucije, ki so bile prej zasebne, koncesionarske. Ker so baje gospodarske družbe in lahko delajo, karkoli hočejo. Najhuje pa je seveda to, da država, oblast, ne le ta, ampak praktično vse od osamosvojitve, po tiho, ne da bi javno priznali, da bi imeli v dokumentih zapisano, javni sistem razgrajujejo. Privatizacija se plazi intenzivno in se napaja z javnim denarjem. Koncesionarji so sicer del javne mreže in dobijo javni denar, a v trenutku, ko jih vprašaš, kaj delajo s tem denarjem, pa so gospodarske družbe in se nihče ne bi smel vtikati vanje. Tudi ustavno sodišče je na tej točki po mnenju Glasu ljudstva naredilo napako, ko je odločilo, da lahko z dobički koncesionarji ravnajo, kakor hočejo. Najprej smo imeli zapisano, da se morajo dobički vrniti v sistem, potem je bilo pol pol, zdaj pa lahko kupujejo tudi jahte s tem denarjem. Potrebna bi bila čista ločitev javnega in zasebnega, pri koncesionarjih pa bi morali biti določeni natančni pogoji, da imajo svoj prostor, svoje aparature, svoj kader. Pri večini zdaj ni tako. Nimamo le, česar zdravniki nočejo slišati, dvoživk, ampak tudi triživke, petživke; rekorder je nekdo z dvanajstimi soglasji za delo pri drugem delodajalcu. Potem pa govorijo o izgorelosti …

Ohraniti, kar imamo, torej ni dovolj, javno zdravstvo je treba okrepiti.

Trenutno je zlorab preveč, epidemija in stavka Fidesa sta zadeve še dodatno razgalili. Vsi si želimo imeti lepe dohodke, a skupinica, ki dejansko vidi le sebe, ne živi v realnosti. Na podlagi zakonodaje vsi vplačujemo v zdravstveni sistem in v trenutku, ko ga potrebujemo, moramo biti deležni kakovostnih in pravočasnih storitev.

Kaj lahko naredimo sindikati?

Okrepiti se moramo, se povezati, na dolgi rok mogoče celo združiti. Sindikati smo močni takrat, ko smo številčni in smo povezani. Naš kapital so ljudje. Politika je delala na tem, da nas je razdvojila, je to potiho podpirala, in zdi se, da se vse bolj ustanavljajo poklicni, cehovski sindikati. Bodimo aktivni državljani in malo bolj prisluhnimo politiki. Ta bi morala voditi socialni dialog z nami. Tako smo mislili, da bo, ko smo začeli z ekonomsko-socialnim svetom. Tudi cele noči smo se pogajali, če je bilo potrebno. Mislim tudi, da sindikati premalo navzven sproti seznanjajo, obveščajo svoje člane pa tudi širšo javnost, kaj vse se počne, kaj je bilo narejeno. Ne le takrat, ko gre za ekscesne primere, saj se procesi odvijajo vseskozi. Navsezadnje, da smo veliki borci za socialno pravičnost. Borimo se res za dobro svojih članov, a smo hkrati zainteresirana javnost, ki ve, kaj je dober socialni sistem, ker imamo znanje, smo strokovni. Hočemo in moramo sodelovati.