Tone Rozman

Naš sindikalni kolega Tone je znan obraz sindikata iz mnogih bitk Sindikata tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije (Stupis), bil je tudi večkrat prvomajski govorec po Sloveniji, pa državni svetnik in še bi lahko naštevali. Od konstruktorja orodij, strojnega tehnika, študenta strojništva do končanega višješolskega študija komunale in do pred dobrim desetletjem končanega študija mednarodnega poslovanja z nazivom »univerzitetni diplomirani družboslovec« je naš sogovornik našel svoje poslanstvo v sindikalizmu. Na devetem kongresu ZSSS je dobil častno in odgovorno nalogo vodenja delovnega predsedstva.  

Tvoja sindikalna pot se je začela v tržiškem Peku. Kako pa?

V začetku 90-tih let sem bil v tovarni obutve Peko v Tržiču član izvršnega odbora sindikata v skupnih službah. Po spletu okoliščin sem postal predsednik sindikata v Peku in bil glede na velikost podjetja eden prvih profesionalnih sindikalistov – zasluge za to imajo moji predhodniki in slovenska zakonodaja. To delo sem opravljal slaba dve mandata. Že po dobrem mesecu smo se tudi v Peku pridružili splošni stavki ZSSS, ki pa je pri nas iz zbora članstva na dvorišču prerasla te okvire in postavili smo vodstvu svoje dodatne zahteve, delavci pa niso želeli več iti nazaj delat. Stavko smo uradno nadaljevali drugo jutro že ob šestih zjutraj. Sam sem bil takrat rdeč v glavo (smeh), rdeč pa je bil tudi direktor, ker tega prej nismo poznali. Tako sem zelo hitro padel v čisto sindikalno delo, se je pa še čutilo, da je bilo obdobje post socializma, formalna privatizacija je bila šele kasneje.

Kako si postal generalni sekretar Stupisa?

Peko je imel takrat okoli 5000 zaposlenih po celi Jugoslaviji, zato sem postal tudi član republiškega in izvršnega odbora Stupisa. Po okoli letu dni so me predlagali za podpredsednika Stupisa in že po nekaj tednih sem začel intenzivno hoditi v Ljubljano na branžni sindikat in na kongresu postal profesionalni predsednik Stupisa. Ko je dejavnost zašla v težave, članstvo pa je padalo, smo se odločili, da bomo imeli neprofesionalnega predsednika in profesionalnega generalnega sekretarja, in kandiral sem za to funkcijo. Leta 2017 na kongresu pa smo združili ti funkciji in nimamo več predsednika, imamo pa predsedstvo. Pogoje za upokojitev sem že izpolnil, s prihajajočim kongresom zaključujem mandat. Že nekaj časa se pa tudi že pogovarjamo o združevanju z drugimi sindikati v industrijsko zvezo znotraj ZSSS, in kot kaže, bo za zdaj prišlo le do združevanja z gradbeniškim sindikatom. Predlog statuta je že pripravljen, podlage so narejene v obeh sindikatih.

Kaj bi izpostavil kot spomina vredno dogajanje?

V naši branži razlogov za veselje ni. Šli smo od okoli 40 tisoč članov na tisoč. Skoraj vsako mesto v nekdanjem sistemu je imelo svojo tekstilno ali šuštarsko fabriko, potem pa so vse po vrsti cepale, od Peka, Mure, Kometa … Zelo enostavno je biti pameten zdaj; treba pa je vedeti, da ko se je proces začel, menedžment ni imel izkušenj in sposobnosti z delom v zaostrenih globalnih pogojih, in niso pravočasno reagirali. Tekstilna industrija je v Evropi dejansko načrtno izginila, poceni kitajski industriji niso mogli parirati. Čez noč so naše tovarne izgubile tudi trge v Jugoslaviji. Določene zadeve bi se lahko prestrukturirale in začeli bi strateške spremembe, a direktorji te vizije niso imeli. Tudi v Peku bi lahko bilo drugače, saj bi s pametnim vlaganjem lahko postala tehnološko napredna tovarna.

Bi še enkrat stopil na sindikalno pot?

Moje delo je izpolnitev dela tega poslanstva, ki ga v sebi čutim. Je pa bilo kdaj čustveno zelo težko, saj me je kot socialno občutljivega človeka usoda tisoče delavcev ganila. Ko si v krizi, iščeš odrešenika in ljudje pričakujejo, da bo sindikat rešil zadeve. Sindikat lahko pomaga, skrbi za zakonitost, a ni odredbodajalec. Ko velika pričakovanja ljudi niso izpolnjena, pa običajno ne iščejo krivca, ampak jim je najbolj pri roki sindikat, ki ga krivijo za vse in izžvižgajo tistega, ki jim je najbolj pri roki. In to niso direktorji. Vsi pa vemo, da sindikat definitivno ni kriv za propad Mure ali Peka. Če pa ne bi bilo sindikata, bi bilo pa na primer vprašanje, ali tudi Alpina ne bi padla.

Zakaj ljudje po tvoje ne razumejo pravega smisla sindikalizma?

Srečujemo se s kadrovsko krizo v sindikatih. Treba se je vprašati, kaj je z aktivno vlogo sindikata v sistemu, ki smo ga navajeni. Kot smo ga gojili desetletja. To se zelo ponazarja v strukturah manj osveščenega klasičnega delavstva, vse raje pa se v sindikat vključujejo boj izobraženi, ker se zavedajo, da je bolje biti član, tudi če nikoli ne potrebujejo sindikalne pomoči. »Preprosta delavka« Boxmarka pa samo pričakuje in hoče, da če nekaj da, tudi nekaj dobi, in to takoj. Kapitalizem je krut in težko, a zelo potrebno je vzpostaviti drugačen sindikalizem. Treba se je zavedati, da je samo sindikat tisti, ki lahko reagira v določenih primerih. Sindikat vodi kolektivna pogajanja, in če ne bo nadgradnje zakonov, bo vse le še slabše. Če samo pogledamo, koliko je prekarnega dela, ti ljudje so zelo slabo zaščiteni. In kmalu bo naša življenja vodil algoritem.

Kakšen je za konec tvoj poziv, pogled naprej?

Vsak od nas je delavec in je proti delodajalcu šibkejši člen. Če se bomo poenotili in skupaj zagovarjali zadeve, smo naredili tri četrtine posla. Biti moramo zahtevni. Ne smemo se zadovoljiti z drobtinami, padati na obljube.