Primož Ribič

… prihaja iz državnega podjetja Eles, sistemskega operaterja prenosnega električnega omrežja v Sloveniji. V njem vodi Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE). Prisega na empatijo, brez katere ni človečnosti, na kulturen dialog in na strpnost.


Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Leta 2012 sem postal predsednik podružnice sindikata Eles-SDE v Beričevem. Kot predsednik podružnice sem deloval tudi v izvršnem odboru sindikata Eles-SDE, kjer sem bil leta 2018 izvoljen za predsednika. V istem letu sem postal član koordinacije preostalih dejavnosti v krovnem sindikatu SDE, kjer sem bil leta 2020 izvoljen na mesto pomočnika predsednika koordinacije preostalih dejavnosti. Trenutno sem tudi član predsedstva SDE in član komisije za solidarnostno pomoč.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Veliko je bilo pomembnih sindikalnih dosežkov. Najbolj pa sem ponosen na uskladitev in podpis nove kolektivne pogodbe Elesa, ki sem jo z direktorjem družbe Eles mag. Aleksandrom Mervarjem podpisal 9. decembra 2019. Kolektivna pogodba Elesa je namreč nadgradnja panožne kolektivne pogodbe elektrogospodarstva, kjer nam je kot sindikatu uspelo doseči vključitev številnih zadev, ki so ugodnejše za delavce.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Vzgojen sem bil v duhu, da se dobro vrača z dobrim, da je pomagati drugim nekaj pozitivnega za osebno rast. Sebičnost in neposluh do drugih nista del moje integritete. V tem duhu je užitek biti sindikalno aktiven, saj se na takšen način lahko doseže mnogo stvari, ki prispevajo k temu, da so zaposleni zadovoljni. Vedno iščem rešitve in pri tem čim bolj poskušam razumeti in spoštovati tako mnenje zaposlenih kot mnenje vodstva. Menim, da lahko le s kulturnim dialogom in posluhom za vse udeležence dosežemo cilj, ki je ugoden za vse.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Že kar nekaj časa se v sindikatih ukvarjamo z vprašanji, kako prikazati delovanje in učinke sindikalnih aktivnosti novi generaciji, ki zaseda delovna mesta. Za baby boom generacijo je bila sindikalna pripadnost in pomoč sosedu nekaj običajnega, z generacijo X so se začeli kazati znaki upadanja tovrstnih vrednot, pri milenijcih pa so te vrednote po naših izkušnjah prej redkost kot pravilo. Menim, da se nove generacije zaposlenih ne zavedajo, da vse pravice niso samoumevne, ampak da so dosežene s trdimi delom in trudom sindikatov.

Kako (so)delavce spodbuditi k skrbi zase in za druge, k sindikalnemu organiziranju in delovanju?

Na zaposlene v družbi Eles skušam pozitivno vplivati in krepiti dobro delovno vzdušje. Članom sindikata poročam o naših aktivnostih, jim prisluhnem, odgovarjam na njihova vprašanja … Težave, bodisi vezane na posameznika ali na večje število zaposlenih, pa rešujem s komuniciranjem z vodstvom. Zaradi rezultatov našega dela se člani počutijo bolj varno, hkrati pa tudi čutijo večjo pripadnost tako sodelavcem kot družbi Eles.

Kdo je zate pravi obraz sindikata?

Sindikalist mora imeti empatijo. Empatija je zame ena glavnih zadev pri razvoju človeka in tudi sindikalista vidim kot empatičnega človeka, se pravi, da ni sebičen, da ne gleda samo nase, ampak da gleda zmeraj na to, da bo dobro za vse. Do drugih ljudi mora biti razumevajoč, se dobro počutiti, ko pomaga drugim. Zavedati se mora preteklih sindikalnih dosežkov, biti hvaležen za dosežke svojih predhodnikov in delati za to, da položaj delavk in delavcev vsaj ohrani, če ne izboljša za svoje naslednike.

Share