Dušan Legat
Predsednik podružnice Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) v mariborskem kovinskem podjetju Palfinger – ta je organizirana tako, da ima devetčlanski izvršni odbor, njegovi člani pa so iz različnih oddelkov in pokrivajo celotno podjetje – in hkrati tudi regijski sekretar omenjenega sindikata se zaveda, da pravice ne padejo kar same od sebe z neba. Se pa nerad hvali z doseženim, med drugim poudari.
Od kod prihajaš, kaj počneš?
Sem hkrati regijski sekretar Skeia Štajerske in predsednik sindikalne podružnice Palfinger, d. o. o. Štiri ure delam kot predsednik podružnice in štiri kot sekretar regije. V podjetju sem sedaj profesionalni sindikalist, prej pa sem delal kot CNC operater. Na regiji delam malo manj kot dve leti, v Skeiu pa sem sicer aktiven že okoli 20 let, medtem ko mi v podjetju teče že peti mandat.
V tem času se je gotovo nabralo veliko spomina vrednih dosežkov in dogodkov. Katerega bi posebej izpostavil?
Veliko je tega. Najbolj mi je ostala v spominu kriza v letih 2008 in 2009, ko je bilo tudi pri nas kar veliko strahu glede odpuščanj, saj nam je proizvodnja precej padla. Palfinger namreč izdeluje nakladalne žerjave in pri tem smo precej povezani z gradbeništvom, to pa se je v času krize bolj ko ne ustavilo. In tako je bilo pri nas veliko pomanjkanje dela in nobenemu od delavcev, zaposlenih za določen čas, po poteku pogodbe o zaposlitvi te niso podaljšali. Moram priznati, da smo se takrat dosti pogajali v podjetju in malo zavlačevali, da so se razmere potem popravile in je malo manj delavcev izgubilo službo. Tisto je bilo zelo stresno obdobje.
Zdaj so razmere drugačne, delavcev primanjkuje povsod. Je tako tudi pri vas?
Tudi. Najbolj nam primanjkuje varilcev, CNC operaterjev, pa tudi drugih profilov. Delavci gredo tja, kjer so boljše plačani. Iz štajerske regije se jih dosti odloča za delo v Avstriji, ker je tam veliko boljša plača. Poleg plače pa so drugi pomemben vzrok tudi odnosi.
Marsikdaj je slišati, da mladih ne zanima članstvo v sindikatih. Kako pa je v vaši firmi in regiji?
Prav tako. V sindikatu smo večinoma malo starejši, ki malo bolj razumemo pomen sindikata, mladi živijo drugače. Mogoče premalo poznajo delovanje sindikata in verjetno bi na tem področju potrebovali tudi več izobraževanja sindikalnih zaupnikov, kako pristopiti do ljudi. Nekaterim mladim je očitno treba bolje razložiti, da se sindikat pogaja na različnih ravneh, povedati, kaj bi bilo, če sindikata ne bi bilo, da marsičesa ne bi imeli ali pa bi imeli manj, kot imamo.
Kako vidiš prihodnost sindikalizma?
Določene zadeve bi bilo treba spremeniti in pridobiti več članov. S tem se poveča moč ne le v podjetju, ampak tudi na državni ravni. Več kot nas je, lažje nekaj dosežeš in se izpogajaš. Je pa res, da v teh časih marsikdo gleda na vsak cent in mu je tudi 15 ali 20 evrov članarine preveč. A če ne bo sindikata, tudi teh 20 evrov ne bo več dobil.
Kakšen pa mora biti po tvoje obraz sindikata, kakšen mora biti »pravi« sindikalist oziroma sindikalistka?
Kot prvo, moraš imeti to v sebi. Včasih je težko, ko imaš na eni strani pogajanja z vodstvom, ki niso lahka, po drugi pa člani pritiskajo nate. Moraš biti kar velik diplomat, da se dogovoriš tako, da je vsem prav, a to po navadi ni nikomur. Hvaležnosti sindikalist ne more pričakovati, treba pa je vedeti, da so povsod običajno to volonterji.
Poguma je tudi treba imeti, pa dosti znanja. Na delodajalski strani so strokovnjaki, pravniki in drugi, in res je pomembno izobraževanje v sindikatih. Zaupnike bi morali izobraževati na visoki ravni, saj moraš imeti znanje in priti dobro pripravljen do direktorja oziroma vodstva. Oni se dobro pripravijo in se pozanimajo, kako imajo po drugih firmah. Vse vedo, tako da moramo tudi mi veliko vedeti, spremljati podatke ipd., drugače te hitro povozijo.
Za piko na i?
Želim si, od vrha sindikata pa do zaupnikov, dobrega sodelovanja, čim več izmenjave izkušenj med kolegi. Vprašajmo, če česa ne vemo, nihče se ni rodil pameten. Vse življenje se učimo. Bodimo sindikalisti, borimo se za svoje pravice, nihče se ne bo za nas, če se ne bomo sami.