Sonja Barl 

… je članica konference območja Savinjska Celje, predsednica območnega odbora Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (Vir), članica glavnega odbora Sindikata Vir ter predsednica omenjenega sindikata v Vrtcu Polzela, ki spada pod Osnovno šolo Polzela. Predvsem pa izkušena sindikalistka z občudovanja vredno sindikalno kilometrino.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Najbolj pomembno se mi zdi to, da sem vsaj na celjskem območju verjetno ena najstarejših sindikalistk. V sindikalizmu sem že od leta 1989 in to aktivno, kot predsednica sindikata v zavodu, ki je kot vzgojnovarstveni zavod Janko Herman Žalec, skupnost vrtcev, nekoč deloval v sklopu devetnajstih enot in bil kot tak eden največjih v Sloveniji. Začela sem delovati še v medobčinskem sindikatu, potem pa »dala skozi« obdobje Dušana Semoliča, čas Mihe Ravnika in drugih. Tako si upam trditi, da dobro poznam sindikalne vzpone in padce, najbolj pa sindikalizem od znotraj. 

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Ta je iz obdobja prvih protestnih shodov proti denacionalizaciji, takoj po ustanovitvi samostojne države, ko smo prišli iz Celja s petimi, šestimi avtobusi in je bilo na kilometer daleč vidno, da smo tudi Celjani zraven. Na cesto smo stopili s transparenti in takrat so vsi vedeli, kaj pomenijo Semoličevi sindikati ter kaj pomeni Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Takrat sem bila izjemno ponosna, da sem del tega borbenega sindikata, ki je med prvimi šel proti takratni vladi in proti sistemu, ki se je uveljavil.  

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Če si kot človek empatičen in sočuten, potem ti ne more biti vseeno niti za živali, kaj šele za ljudi. In ko vidiš, da se dogajajo krivice, je pomembno vedeti, da ko se zgodi krivica enemu, se bo slej ko prej zgodila tudi drugim. In če ti je mar zase, ti ne more biti vseeno niti za druge. Ko se tega zaveš, potem enostavno »padeš noter« ter opaziš vedno več krivic in iščeš vedno nove poti, kako jih preprečiti. Obenem pa spoznaš, kaj znotraj sindikata deluje dobro in kaj je še treba popraviti.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Glede na to, da sem vrsto let delovala na vseh ravneh sindikalnega dela, sem prepričana, da je bila napaka storjena v tistem trenutku, ko smo se začeli deliti po sindikatih dejavnosti. Tem smo dopustili zelo veliko moč, a zraven tudi izgubili skupni kompas. Takoj ko je močnejši sindikat nad šibkejšim, ni več take solidarnosti, kot bi morala biti. Posledica tega je tudi padec, ki ga trenutno čutim. Z odhodom Dušana Semoliča smo izgubili tudi blagovno znamko. Naj mi Dušan oprosti, da mu tako rečem, a danes nimamo liderja po katerem bi lahko sindikate prepoznali. Morali bi najti skupno ime, ki bi nas povezalo. In ko bomo enotni mi, tudi s članstvom ne bo problem. Dejstvo je namreč, da smo se sindikati »pogospodili«.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Vso delovno in sindikalno dobo sem preživela v javnem zavodu, kjer je bila zaposlitev vedno težka, saj služb nikoli ni bilo na pretek, in prepričana sem, da je novega člana oziroma  članico v sindikat mogoče pridobiti samo z lastnim vzorom, s preprečevanjem krivic, z ustreznim načinom dela, pri katerem je v ospredju slehernik, in s tem, da se izpostaviš takrat, ko te ljudje potrebujejo. To pomeni, da moraš biti v službi petstoodstoten in da moraš marsikatero uro nameniti tudi izobraževanju, zato, da si na tekočem s stvarmi in primeren sogovornik nadrejenemu. In zato, da delavke in delavci čutijo, da nekaj veš in znaš. Samo tako ti lahko potem sledijo. Menim, da ko se tega zavejo in te začnejo spoštovati tudi kot človeka, takemu vzoru sledijo veliko bolj kot vsem obljubam, ki jih lahko sindikati damo.

Obraz sindikata je:

Najprej je empatičen, sočuten človek, ki mu je pomembno to, kar se dogaja v družbi in ne samo to, kar se zgodi posamezniku ali posameznici. Pravi obraz sindikata, sindikalizma je tisti, ki ga zanima veliko stvari, ki se vključi tja, kjer ve, da bo lahko pomagal, obenem pa se zaveda, da to ponavadi ne gre naravnost, ampak pogosteje po ovinkih. Predvsem pa je obraz sindikata tisti, ki opozarja na krivice, takrat ko si drugi ne upajo.