Tina Podbevšek

Naša sogovornica je po poklicu profesorica zgodovine in geografije, sicer pa dejavna kot članica Centra za družbeno raziskovanje (Cedra) in regionalna koordinatorica Sindikata za ustvarjalnost in kulturo (Zasuk), ki v konfederaciji s Sindikatom kulture in narave Slovenije (Glosa) deluje pod okriljem Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Zasuk primarno združuje delavce, ki delujejo samostojno, kot zunanji izvajalci za javne kulturne ustanove, nevladne organizacije in podjetja, medtem ko so v Gloso večinoma vključeni delavci iz kulturno-ustvarjalnega sektorja, ki so zaposleni v javnih kulturnih ustanovah.

Na Srednji šoli za oblikovanje Maribor, kjer si poučevala, si se udeležila protestov proti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela vaša kolegica. Si se tam prvič spoznala s sindikalnim delom? Če ne, kdaj in kje je to bilo?

S sindikalnim delom sem se spoznala najprej kot študentka in prostovoljka znotraj organizacije Pekarna Magdalenske mreže, kjer smo z ekipo od leta 2014 vsako leto organizirali Rosino šolo delavskih pravic za mlade na Filozofski fakulteti in srednjih šolah v Mariboru. Proti koncu študija sem se včlanila v Sindikat Mladi plus, v okviru katerega sem znotraj regijske izpostave sodelovala pri pripravah radijske oddaje »Sindikalc« na Radiu Marš. Konec leta 2018 sem dobila priložnost, da na Srednji oblikovni šoli nadomestim profesorja  in z zaposlitvijo za določen čas  pridobim obvezne ure za opravljanje strokovnega izpita. Ravno takrat sem postala tudi sveža članica organizacije Center za družbeno raziskovanje (Cedra), ki je takrat intenzivno delovala tudi na področju SVIZ mladi. Oborožena z vsem materialom s posveta SVIZ mladi  sem v prvih dneh svoje nove službe na šoli poiskala sindikalnega zaupnika, da bi se včlanila v SVIZ. Zaupnika sem tudi prosila, če lahko kot članica sindikata za svoje sindikalno delo uporabim oglasno desko v kabinetu. Sklepajoč po izrazu na obrazu, je bil takratni zaupnik Dejan Paska prijetno zadovoljen z mojo zagnanostjo. Od svojega prvega sindikalnega zaupnika, sodelavcev, dijakov in ravnateljice sem se naučila ogromno, čeprav sem bila na šoli zgolj osem mesecev.

V zelo kratkem času sem izkusila vse: odpustitev sindikalnega zaupnika in discipliniranje sodelavcev, popolno zatajitev pravnega sistema, samopašnost vodstva v javnih zavodih, problem nevključevanja in neorganiziranja dijakov ter skupnosti in popoln manko kakršnekoli solidarnosti med profesorji, učitelji in šolami. Kljub pričanju na sodišču, podpori največjega in najmočnejšega sindikata v Sloveniji ter organizaciji protesta skupaj s svojimi dijaki, nekaterimi sodelavci, cedraši in člani Iniciative mestni zbor, je vodstvo zmagalo. To je bil težak, a realen začetek mojega dela med delavstvom.

Kulturni sektor samozaposlenih ustvarjalcev je neizprosen, pogoste so zgodbe o životarjenju na pragu revščine, še posebej hudo je bilo v času pandemije koronavirusne bolezni. Kakšni so bili pravzaprav razlogi za ustanovitev sindikata Zasuk?

Kulturno-ustvarjalni delavci in delavke so tako kot drugi delavci potisnjeni v podrejen, odvisen položaj mezdnih delavcev. So povsem razdrobljeni, atomizirani, kar je posledica kapitalističnega izkoriščanja in zatiranja. Ta sektor ni izjema. Prekarne oblike zaposlitve, ki vzpostavljajo vlogo podjetnika-umetnika, ki je avtonomen subjekt, podrejen popolni fleksibilizaciji, spodnašajo oziroma ropajo delavce predhodno priborjenih delavskih standardov, celo stopnjujejo njihovo izkoriščanje in jih vse bolj pehajo v bedo in revščino. Ti delavci si prav tako kot vsi drugi vse težje privoščijo ključne storitve za kvalitetno življenje oz. so jim te vse bolj nedostopne. Tu mislim na vse obstoječe, kot so domovi za ostarele, vrtci, zdravstvo, pa tudi možnost uporabe javnih stanovanj, in vse tiste, ki bi jih morali vzpostaviti, kot so npr. javne menze, pralnice, da bi lahko vsi živeli boljše. Covid je zgolj poglobil izkoriščevalske razmere in odstrl vso bedo delavstva tudi v tem sektorju. Povedali so mi, da je bilo pred Zasukom več poskusov organiziranja delavk in delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Želja in interes sta torej ves čas prisotna, toda kolektivno politično akcijo in posledično spreminjanje obstoječih odnosov moči v  družbi je zaradi moči kapitala težko zagnati. Leta 2022 so bili pogoji za to pravi. Potreben je bil tudi pravi pristop in izkušnje, ki smo jih imeli v Cedri. Zbrala se je tudi dobra ekipa. Izjemno nalogo pa je že pred tem opravil Poligon s svojo prvo celovito študijo vplivov covida-19 na delavce v tem sektorju v Sloveniji. Ta analiza je bila nujno potrebna za lažje organiziranje delavcev glede ključnih problemov, ki so jim skupni in jih pestijo pri vsakdanjem delu ter življenju.

V sindikatu Zasuk ste v dobrem letu delovanja precej razširili svoje članstvo, ustanovili tri dodatne regijske odbore: Gorenjska, Podravje, Savinjska, trenutno pa ste tudi v konstruktivnih pogajanjih z ministrstvom za kulturo za sklenitev kolektivne pogodbe za samozaposlene v kulturi. Kakšen je po tvojem mnenju recept za take dosežke?

Metode so bolj kot ne poznane, saj prakticiramo podobne ali celo iste zadeve, kot so jih delavske organizacije v 19. in 20. stoletju. Nekateri koraki ostajajo enaki, le taktike in strategije se spreminjajo, saj je treba ves čas podrobno analizirati odnose, v katere so delavci vpeti, kako jih kapital spreminja in na kakšen način se kapital sam prilagaja, kako nenazadnje vsiljuje svojo ideologijo. Recept je po moje vključevanje delavcev z dobro strategijo in jasnim ciljem, da sindikat (p)ostane demokratična organizacija članic in članov, torej delavstva, ki lahko z ekonomskimi boji, v sodelovanju z drugimi delavci onkraj svojega sektorja ideološko ter družbeno-politično raste, se razvija. Zasuk je pravzaprav šele na začetku tega procesa.

V sindikatu Zasuk pogosto omenjate celostni organizacijski pristop k sindikalnemu delu. Kaj pomeni ta model delavskega zastopništva?

Organizacijski pristop pomeni, da ne gre za delavsko zastopništvo, ravno obratno. Sindikat ni predstavljen kot storitvena organizacija, ki bo kot nekaj zunanjega poskrbela za vse križe in težave delavstva. Organizacijski pristop temelji na vzpostavljanju vključujočih struktur. Na primer, delavski odbor kot glavni politični organ kolektivnega vodenja sindikata, pa kolektivno reševanje problemov na način delavec za delavca, kolektivne akcije in pogajanja, sistematično izobraževanje skozi vključujoče delovanje in gradnja širših koalicij s sindikati, organizacijami.

Če povzamem, sindikat je organizacija delavk in delavcev, v katero morajo biti vključeni vsi in v njej aktivno delovati, ne pa se zanašati zgolj na ozko vodstvo, ki je na koncu celo prisiljeno izvajati zgolj storitvene naloge za članstvo. Storitveni pristop je recept za neaktivno članstvo, izgorelost posameznikov in možnost vzpostavljanja rumenih sindikatov. V Cedri imamo nekaj uspešnih primerov, kaj lahko dosežemo, če delavce postavimo za akterje, če jih vključujemo, informiramo. Obstoječi sindikati preveč stvari rešujejo preko prava in ostajajo v pisarnah. Treba je med ljudi in se skupaj z njimi boriti za delavsko stvar!

Poleg delovanja v sindikatu Zasuk si že od samega začetka dejavna tudi pri sindikalnem organiziranju delavcev v trgovinski dejavnosti. S sindikatom Tuš vam je v dveh letih uspelo osnovne plače dvigniti skoraj za dvakratnik, precej dejavni ste tudi z delavci in delavkami v trgovinah Lidl. Kaj se ti zdijo najpomembnejše veščine za uspešno terensko sindikalno delo?

Ne vem, če je to ravno veščina, ampak mislim, da je izjemno pomembno, da se ves čas trudimo vzpostavljati pristne tovariške odnose, da nastopamo kot enaki z enakim in ne kot avtoritete, ki vse vedo. Verjetno pa je največja veščina ta, da znaš prepoznati med množico čim več delavcev, ki bodo lahko za sabo potegnili in izobrazili tudi preostale ter jih uspešno vodili v akcije.  Potrebujemo namreč gibanje in ne le pet herojev. Za vse to pa je potrebna obilica potrpljenja, samokritičnosti in zavedanja, da lahko postaneš boljši in boljši le z nenehnim delom in izkušnjami, ki prinašajo uspehe, pa tudi napake.

Največ izkušenj sem trenutno pridobila ravno z vsakodnevnim delom z delavkami iz Tuša, Lidla, Spara in Hoferja. Treba je zaupati delavcem, da lahko vodijo delavski boj! Ko končno postanejo akterji s podporo, potem lahko dosežemo marsikaj. Nujno pa moramo ves čas graditi na razredni politiki, solidarnosti različnih delov delavstva v boju proti kapitalu. 

Trgovske delavke in kulturni delavci sta na videz popolnoma različni kategoriji delavcev; kaj meniš, da jih med seboj razlikuje ali združuje?

Večkrat sem slišala, da je delavke v kulturno-ustvarjalnem sektorju precej drugače organizirati kot delavke v Tušu. S tem se strinjam, kajti delavcev ne smemo jemati kot homogeno, brezoblično maso. Vendar to ne pomeni, da določene metode in prakse niso združljive oz. uporabne pri organiziranju obeh skupin. Razlike so, npr. kapitalistični produkcijski proces v klasični trgovini, kot je Tuš, zahteva od delovne sile povsem drugačne lastnosti kot delovni proces balerine, ki je kot zunanja izvajalka prek espeja zaposlena v SNG Maribor.

Pri organiziranju delavstva je tovrstno razumevanje odnosov, problemov, s katerimi se delavci soočajo, ključno za organiziranje. Z analizo konkretne situacije in delom na terenu je treba prepoznati specifične probleme posameznih skupin delavstva, vire moči, ki jih imajo, ter locirati posameznike, ki zaradi okoliščin vse manj pristajajo na kapitalistično disciplino in eksploatacijo.

Po drugi strani pa je treba te različne delavske boje med seboj povezati in preseči ozke ekonomske boje, ki sami po sebi ne bodo prinesli družbenih sprememb in spremembe družbenih odnosov. Trgovke in kulturne delavke združujejo skupni razredni interesi, ki so drugačni od interesov kapitala, in ozke struje, med katere spada tudi kulturniška elita, ki sedi na vodstvenih položajih različnih javnih ali zasebnih institucij.

Kapital vedno znova dokazuje, da mu je malo mar za delavce in njihove pravice. S kakšnimi metodami delodajalce najučinkoviteje prepričati o nasprotnem, kako se jim uspešno zoperstaviti?

Sindikalisti se pogosto borijo za delavske pravice in pravijo, da se ta boj nikoli ne konča. Delavske pravice so rezultat bitk preteklih delavskih bojev 19. in 20. stoletja. Zato geslo, da so pravice izborjene in ne podeljene, drži, saj sta nabor in raven pravic odvisna od razmerja moči v razrednem boju. Poleg standardov in pogojev dela, npr. omejitev delovnika, plačan dopust, zdravje in varstvo pri delu, k delavskim pravicam prištevamo vsaj še svobodo sindikalnega združevanja, pravico do stavke in do soupravljanja podjetij.

V sodobnem kapitalizmu, ki postaja vse bolj podoben kapitalizmu prve polovice 19. stoletja, kjer postajajo stabilne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas vse redkejše, za veliko število delavstva pravice preprosto ne veljajo. Pogoji organiziranja za prekarne delavce so tako oteženi, da si stežka priborijo kakršnokoli omejitev izkoriščanja. Mnogi sploh ne uživajo varstva delavskih pravic, ker po obstoječi delavski zakonodaji sploh niso delavci. To še posebej velja ravno za kulturno-ustvarjalni sektor in za pospešeno naraščajoče število agencijskih delavcev po skladiščih in v trgovinah. Celo učitelji so že danes zaposleni prek espejev.

Delavske pravice kapitalistično izkoriščanje torej res omejujejo, a ga, paradoksalno, ravno s tem priznavajo in nanj celo pristajajo. Ob tem sem se spomnila na izjavo aktivista, ki sem jo slišala v času epidemije covida-19, da je boj proti kapitalizmu enak kakor boj proti plevelu, ki ga je treba nenehno krotiti. Očitno je, da je reševanje primerov kršenja pravic delavcem ob vsesplošni kršitvi pravic, ki smo ji priča v kapitalistični družbi, pravzaprav Sizifovo delo. Seveda se je treba kapitalističnemu izkoriščanju ves čas zoperstavljati. Ampak v boju za delavske pravice bo mogoče zmagati le s tem, da odpravimo kapitalistično izkoriščanje. Da zamenjamo kapitalistični sistem, ki sledi dobičkom, z družbo, ki bo zadovoljevala potrebe ljudi in okolja.

Kakšna so tvoja najpomembnejša spoznanja o sindikalnem delu in katere vidike se da po tvojem mnenju še izboljšati?

Pomembno spoznanje je prinesla ravno lanska kampanja sindikata Tuš, in sicer, kako pomembno je vključevati člane in tudi nečlane v sindikalne aktivnosti, jim dati možnost, da rastejo in pridobivajo izkušnje. Kako pomembno je odpirati prostor za kolektivno delovanje in odločanje o organizaciji, ki je organizacija delavstva. Sindikati premalo zaupajo delavkam in jih premalo vključujejo!

Izjemno pomembno pa je tudi delo z nečlani, s katerimi sindikati večkrat nočejo imeti opravka in jih označujejo kot oportuniste, ki ne razumejo solidarnosti delavskega boja. Seveda so med njimi nekateri oportunisti, toda nikakor ne večina. Tudi z nečlani je treba delati. Ampak ne zgolj z besedami o tem, kakšne koristi in bonitete bodo imeli od članstva v sindikatu, temveč predvsem, zakaj je treba stopiti skupaj, se povezati s sodelavci in se kolektivno zoperstaviti kapitalu.

Preveč se bojimo nečlanov in na koncu se več ukvarjamo z načini, kako jim preprečiti »koristoljubje«. Ni najpomembnejše vprašanje, zakaj nekdo ni član, ampak s kakšnimi problemi se sooča, skupaj s sodelavci, na delovnem mestu. Delati moramo tam, kjer so neorganizirane delavske množice. Bistvo naše naloge je v tem, da znamo prepričati delavke in delavce; da znamo delati med njimi, ne pa da se ogradimo od njih!

Sama si predstavnica mlajše generacije sindikalistk in sindikalistov; kako prepričati mlade, da je sindikalno delovanje smotrno?

Mlade povsem razumem, da so skeptični do sindikalnega delovanja. Že od svojega rojstva lahko spremljamo, kako se, kljub močni sindikalni organizaciji v Sloveniji, v primerjavi s primerljivimi državami, situacija za delavstvo slabša. Razumem jih, da niso takoj pripravljeni vstopiti v sindikate, ki se že 30 let zgolj umikajo oz. pristajajo na »socialni dialog«, ki je v resnici diktat. Ko pa se včlanijo,  so pogosto člani zgolj na papirju in v realnosti nimajo bistvene možnosti vplivati na politiko in delovanje sindikata, katerega člani so. Prav tako nimajo možnosti pridobiti izkušenj delavske borbe, ki bi jih angažirala.

Stavko se danes predstavlja kot skrajno orodje delavskega razreda. Poleg tega pa so mladi izjemno ranljiva skupina delavstva, ki jih kapitalistični razred dobro drži v pesti, saj so prekarno zaposleni, imajo kredite in jih lažje izsiljujejo; tudi zaradi tega jih je težje organizirati. Kako jih prepričati?

Najprej je treba razumeti vzroke, zakaj se mladi v določenem sektorju ne priključijo sindikatom, potem pa jih s prakso prepričati, da je sindikalno organiziranje smiselno in za delavstvo nujno. Da razumejo, da so del delavskega razreda, ki se mora boriti. Dokler tega ne bodo videli v realnosti, potem jih bomo težko pridobili.

Kakšen mora po tvoje biti obraz sindikata?

Obraz sindikata je še en obraz izmed mnogih obrazov delavcev in delavk, ki skupaj z ramo ob rami, kolektivno nastopajo in solidarno delujejo v boju proti kapitalizmu, za drugačno družbo, ki bo v ospredje postavila interese delavstva, okolja in ne kapitala.