Tea Jarc

… je bila na začetku sindikalne poti aktivistka Sindikata Mladi plus, pozneje so jo dvakrat izvolili za njegovo predsednico, ves čas pa na sindikatu dela na več projektih. Sicer se ukvarja predvsem s področjem zagovorništva, tako pri delovni zakonodaji kot širše pri položaju mladih oziroma mladinski politiki. Od maja 2023 je konfederalna sekretarka Evropske konfederacije sindikatov.

Dosedanja sindikalna pot:

S področjem mladine se ukvarjam že več let, pri čemer je bilo področje zaposlovanja vedno v ospredju, saj gre za eno najbolj perečih tem, ki vpliva na položaj današnje generacije. S Sindikatom Mladi plus sem sodelovala že v okviru prejšnje službe, potem pa se mu je decembra 2014 tudi formalno pridružila. Septembra 2017 sem bila prvič izvoljena za predsednico, dve leti pozneje pa dobila še drugi mandat.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Poseben dosežek je naša informacijska kampanja, v okviru katere »vračamo buče« nazaj tistim, ki nam »prodajajo buče«. S tem opozarjamo na laži, zavajanja in neresnice ter predstavljamo nasprotna stališča. Predvsem politikom, delodajalcem in vsem, ki želijo zavajati. Nato buče podelimo prek spleta, velikokrat pa jim jih tudi fizično odnesemo npr. pred vlado, pred ministrstva in podobno. S tem mladim sporočamo, da naj ne verjamejo vsega, temveč naj bodo kritični do informacij, ki jih dobivajo.

Poseben uspeh je bil tudi, ko smo dosegli, da je vlada prepovedala opravljanje volonterskih pripravništev, saj je popolnoma nesprejemljivo, da bi mladi morali delati zastonj. V našem sindikatu pripravljamo stališča in jih predstavljamo odločevalcem, vodimo kampanje in različne projekte ter vsakodnevno kujemo nove načrte, kako mladim predstaviti teme in jih povabiti, da se nam pridružijo v boju za izboljšanje položaja mladih. Posebno pa sem ponosna tudi na to, da Sindikat Mladi plus v zadnjih letih raste in se notranje krepi. Prav tako imamo po Sloveniji vzpostavljenih več regijskih odborov, širimo pa se tudi v druge kraje.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Povezovanje in kolektivno ravnanje prinaša moč, ki je veliko trdnejša in stabilnejša kot delovanje posameznikov. Prek povezovanja odkrivamo, da se ljudje srečujemo v podobnih položajih, se soočamo z enakimi izzivi in morda pridemo do spoznanja, da rešitev ni v tem, da vsak zase morda reši svoje probleme, ampak da moramo kot družba delovati v smeri, da bo vsem boljše. Sindikalizem predstavlja vrednote solidarnosti, pomoči in povezovanja. V mislih ima tudi najšibkejše in stremi k širšemu dobremu. Aktivacija in boj sta nujno potrebna, da ohranjamo že izborjene pravice in ohranjamo te vrednote, zato je sindikalna aktivacija nujna, morda v teh časih še bolj kot v preteklosti.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Sindikati se moramo bolj približati našim članom in na splošno vsem delavkam in delavcem. V času, ko je tako zelo povečan individualizem in ko je težko ljudem pojasniti, da smo skupaj resnično močnejši, moramo sindikati znati jasno predstaviti, kaj so prednosti povezovanja. Prav tako moramo še bolj aktivno obravnavati vse, ki so velikokrat izvzeti iz teh procesov in morda sploh niso primerno zastopani, to pa so prav mladi, brezposelni, prekarne delavke in delavci, pa tudi agencijski delavci. Odpreti moramo svoje vrste, širiti demokracijo v naših strukturah in proti odločevalcem še bolj enotno in bojevito zagovarjati pravice delavk in delavcev. Pri tem moramo biti dosledni, načelni, odločni ter se posluževati inovativnih pristopov in mehanizmov, tako pri naslavljanju ljudi kot pri zagovorništvu.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Treba je načrtno delati za vzpostavljanje zavesti o solidarnosti in skrbi za druge. Delavke in delavce je treba opolnomočiti – najprej z znanjem in informacijami o pravicah, ki jih imajo in jih lahko zahtevajo, in hkrati tudi o tem, kako se lahko borijo zanje. Treba je razbiti negativne mite o sindikatih, jim pokazati dosežke sindikatov in jih hkrati aktivno vključevati v skupne boje. To pa dosežemo tako, da smo vidni, prisotni, organizirani, nudimo pomoč, ko je to potrebno, smo odprti za nove ideje in smo predvsem na voljo, ko je najtežje.

Obraz sindikata je:

Delavka in delavec. Tudi mladi brezposelni, prekarne delavke in delavci. Vsi tisti, ki so prešli iz individualne miselnosti v razmišljanje o kolektivnem ravnanju. Vsi tisti, ki s svojim slabim položajem opozarjajo pristojne strukture, da potrebujejo pomoč. Šele nato je obraz sindikata tudi sindikalni zaupnik, ki mora najti načine, da pomaga ter delavke in delavce povezuje. Temu sledijo tudi drugi, ki predstavljajo sindikat – od vodstvenih kadrov, ljudi, ki izvajajo izobraževanja, do tistih, ki so vključeni v socialni dialog ali pogajanja itd. Vedno pa se začne na osnovni ravni, z delavkami in delavci. Ne glede na to, kje ali v kakšni obliki dela delajo.