Ksenija Trs
Smeh in moč sta besedi, ki najbolj zaznamujeta Ksenijo Trs, maskoto bibliobusark in bibliobusarjev, članico Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa iz mariborske knjižnice, pisateljico in pesnico (pripravlja že tretjo knjigo, v mislih pa ima še nekaj projektov), aktivno državljanko, dobitnico knjižničarske Čopove nagrade za leto 2021, darovalko sočutja … Je tudi avtorica knjige Kdo se boji črnega moža?, v kateri je razgrnila svoje življenje, polno nasilja, iskanja poti iz njegovega začaranega labirinta, krepitve samozavesti ter odnosa do narave in ljudi.
Tako v svoji knjigi kot v vseh svojih nastopih in javnih zapisih vedno znova poudarjate ljudi, pomemben je naš odnos do drugih …
… pa saj tako je, če se nit med ljudmi pretrga, je na eni strani nekdo, ki ni to, kar bi moral biti. Ljudje se moramo povezovati, saj smo vsi prebivalci ne le tega kosa, ampak vse zemlje.
To je tudi bistvo sindikalizma in tega, za kar si prizadevate pri položaju tistih, ki delate v potujočih knjižnicah. Kaj nam lahko poveste o tem?
Na nas pozabljajo. Do leta 2008, ko je prišlo do spremembe plačnega modela, smo potujoči knjižničarji dobili terenski dodatek, takrat pa so nas ukalupili kot knjižničarje in nimamo nič, niti dodatka za težje pogoje dela. Na poti smo v vsakem vremenu, prilagajamo se pri prehranjevanju, svojih osnovnih higienskih in drugih osebnih potrebah. Tudi v času epidemije, ko je bilo vse zaprto, smo vozili knjige po terenu, prehajali iz občine v občino, a seveda ob vseh potrebnih varnostnih ukrepih.
Vi imate terensko delo in knjige zelo radi, kajne?
Ja (odločno). Najlepši pogled zame je takrat, ko pride na avtobus celotna družina in vsi iščejo po knjigah, komentirajo, se pogovarjajo o knjigah. Mnogo je zgodb o otrocih, ki jih knjige odprejo. Vsakemu podarim nasmeh. Zelo sem se povezala z ljudmi in pravijo, da sem maskota potujoče knjižnice (smeh). 26. maja bo predstavitev moje druge knjige Potujoči utrinki. V njej je krajša zgodovina slovenskih potujočih knjižnic, mariborske, anekdote, mnenja bralcev, pa tudi povezava z drugimi knjižnicami po svetu.
Pred časom ste pripravili tudi mednarodno srečanje potujočih knjižnic. Zakaj se vam zdi pomembno takšno povezovanje?
Izmenjava izkušenj potujočih knjižničarjev. Ko poslušaš izkušnje iz Srbije, Hrvaške, Čila, Španije …, vsi enako razmišljamo, nam je uporabnik središče, za vsakega se moramo boriti. Stkejo se vezi, postali smo prijatelji. Mariborski potujoči knjižničarji smo se udeležili tudi srečanja na Nizozemskem in bili »uspešnica«.
Ste to posebne vrste ljudje?
DNK imamo v obliki pnevmatike, po žilah pa nam teče nafta (smeh). Če bi meni zdaj kdo rekel, naj grem delat v kakšno podjetje za veliko večjo plačo, ne grem. V potujoči knjižnici delam že od 19. junija 1992, mislim, da sem po starosti v Sloveniji druga. Kdor je pravi potujočnik, vsak hoče to ostati, dokler je mogoče, dokler mu zdravje dopušča.
V sebi imate ob vseh svojih težkih preizkušnjah veliko humorja. Je bil to način vašega preživetja?
Tudi moj oče, ki je bil poštar, se je rad smejal, se šalil, pel. Poleg tega pa je bila narava tista, ki me je navdihovala. Sama sem se dosti vzgajala.
Kako pomembno je za vas, da se lahko v sindikatu borite za pravice zaposlenih v potujočih knjižnicah?
Sedaj dosti. V začetku, ko sem se zaposlila, sem bila članica, a sem izstopila, saj so naši kolegi v sindikatu tudi malo pozabili na nas iz potujoče knjižnice. A kot zdaj vidim zadeve, je bilo tudi na nas, da malo bolj pritisnemo. Sicer smo dobili vse enako kot drugi, ampak mi menimo, da si zaradi načina našega dela vseeno zaslužimo več, da se naše delo malo bolj ovrednoti.
Kako to, da niste obupali in se borite naprej?
To je bistvo človeka. Delati moramo na sebi in čim manj pričakovati, da bo naše počutje odvisno samo od dobre volje drugih. Najprej moraš sam nekaj narediti. Če boš naredil zase, boš lažje tudi za druge. Sama sem vedno povezovala potujoče knjižničarje. Lani sem bila izvoljena tudi v izvršni odbor sekcije potujočih knjižnic v Združenju bibliotekarjev Slovenije.