Share

Plača v najširšem smislu predstavlja plačilo za delo, ki ga opravimo, ko smo v delovnem razmerju. Plača je tako pravica delavca in hkrati glavna obveza delodajalca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Plača je bistveni in nujni element pogodbe o zaposlitvi in predstavlja vsa plačila, ki jih je delodajalec zavezan plačati delavcu na podlagi njegove zaposlitve pri delodajalcu. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1) oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Zakon in kolektivne pogodbe določajo minimum pravic delavcev, njihove določbe pa so zavezujoče za vse na katere se nanašajo.

PLAČA DELAVCA JE SESTAVLJENA IZ (ZDR-1; 126.člen):

  • osnovne plače,
  • dela plače za delovno uspešnost,
  • dodatkov
  • plačila za poslovno uspešnost (če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.)

 PLAČILNI DAN

Plačo se izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, ter se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. V primeru, ko je plačilni dan dela prost, se plača izplača najkasneje prvi naslednji delovni dan.

NAČIN IZPLAČILA IN PISNI OBRAČUN PLAČE

Plačo, povračila stroškov v zvezi z delom in druge prejemke delavca je potrebno izplačevati prek bančnega računa, pri čemer ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo dejavnosti določi drugačen način izplačevanja povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov (ZDR-1; 135. člen).

Delodajalec mora delavcu ob vsakokratnem izplačilu plače izdati pisni obračun plače do konca plačilnega dne (ZDR-1; 135. člen). Zakon določa podatke, ki morajo biti vsebovani v pisnem obračunu plače, ter tako omogoča da se pisni obračun šteje kot verodostojna listina, na podlagi katere je mogoče izdati sodno izvršbo.

V Sloveniji zasledimo več različnih  pojmov povezanih s plačo. Zakon o delovnih razmerjih opredeljuje pojem osnovna plača, v kolektivnih pogodbah dejavnosti pa poleg pojma osnovna plača zasledimo še pojem najnižja osnovna plača in izhodiščna plača. Najnižja osnovna plača in  izhodiščna plača določata najnižji možni znesek osnovne plače delavca.

OSNOVNA PLAČA (OP)

Vsakemu delavcu se v pogodbi o zaposlitvi opredeli osnovna plača, ki je podlaga za izračun njegove plače. Osnovno plačo določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki pravi, da se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Kolektivne pogodbe dejavnosti različno določajo osnovno plačo, najpogosteje upoštevajo delovni čas, zahtevnost delovnega mesta, normalne pogoje dela.

NAJNIŽJA OSNOVNA PLAČA (NOP)

Večina kolektivnih pogodb v RS ima v svoji tarifni prilogi kot osnovo za izračun plač določeno najnižjo osnovno plačo. Najnižja osnovna plača je določena za polni delovni čas oziroma z njim izenačen delovni čas in predstavlja vrednost najmanj zahtevnega dela v tarifnem razredu. Osnovna plača, določena s pogodbo o zaposlitvi, mora biti najmanj enaka najnižji osnovni plači. Najnižja osnovna plača določa najnižji možni znesek osnovne plače delavca.

IZHODIŠČNA PLAČA (IP)

Izhodiščna plača je najnižja osnovna plača za posamezni tarifni razred, ki se nanaša na polni delovni čas, na doseganje vnaprej pričakovanih delovnih rezultatov in na normalne pogoje dela. Pri izhodiščni plači se določi plača za prvi tarifni razred, vrednosti za ostale tarifne razrede pa se določijo na podlagi relativnostnih razmerij (to je razlika v primerjavi z najnižjo osnovno plačo, pri kateri obvezujoča relativna razmerja ne obstajajo). Višina delavčeve osnovne plače mora biti najmanj enaka višini izhodiščne plače.

Osnovna plača ne more biti nižja od najnižje osnovne plače oziroma izhodiščne plače ustreznega tarifnega razreda kolektivne pogodbe dejavnosti, Prav tako je osnovna plača osnova za obračunavanje dodatkov, v določenih primerih tudi nadomestil.

DODATEK NA DELOVNO DOBO (129. člen ZDR-1) določa, da pripada delavcu dodatek za delovno dobo, katerega višina se določi v KP dejavnosti. 222. člena ZDR-1 določa, da »delavci, ki imajo ob uveljavitvi ZDR-1 (torej na dan 12.4.2013) dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s KP na ravni dejavnosti določeno drugače. ZDR -1 dopušča, da se s KP dejavnosti lahko določi ne le višji, ampak tudi nižji dodatek iz tega naslova.

DODATKI ZA POSEBNE POGOJE DELA, KI IZHAJAJO IZ RAZPOREDITVE DELOVNEGA ČASA (128. člen ZDR-1):

  • za nočno delo,
  • za nadurno delo,
  • za delo v nedeljo, za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu

Višina teh dodatkov se določi s kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti, dodatki pa se obračunajo le za čas dela v teh pogojih.

Ob določilih ZDR-1  vprašanje dodatkov urejajo tudi KP dejavnosti, podjetniške KP oziroma splošni akti delodajalca, ki podrobneje določajo kateri dodatki pripadajo zaposlenim v posamezni dejavnosti oziroma podjetju in v kakšni višini se izplačujejo, saj upoštevajo posebnost svoje dejavnosti. Višina dodatkov se lahko v kolektivni pogodbi  določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma od ustrezne urne postavke. Nekateri izmed teh so:

  • deljen delovni čas – prekinitev dela za 1 uro oz. 2 uri ali več kot 1 uro oz. 2 uri;
  • dvoizmensko delo,
  • deljen delovni čas,
  • delo v četrti izmeni,
  • dežurstvo,
  • stalna pripravljenost na domu,
  • delo s sezonskim značajem,
  • začasno prerazporejeni delovni čas

DODATKI ZA POSEBNE POGOJE DELA, KI IZHAJAJO IZ POSEBNIH OBREMENITEV PRI DELU, NEUGODNIH VPLIVOV OKOLJA IN NEVARNOSTI PRI DELU

Kolektivne pogodbe  definirajo tudi naslednje dodatke, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu (v primeru, ko niso vsebovani v zahtevnost dela in osnovni plači):

  • čas nošenja orožja,
  • za čas dela v prostorih brez naravne osvetlitve,
  • za obremenitve,
  • ob izpostavljenosti posebnim nevarnosti pri delu (požar, voda, eksplozija)
  • neugodne vplive okolja (hrup, saje, dim, pepel…) in podobno (itd.)

Delovna uspešnost je sestavni del plače (ZDR; 128. člen),  podrobneje je urejena bodisi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (kjer so lahko določeni osnovni kriteriji), bodisi v podjetniški KP ali splošnem aktu delodajalca. Delovna uspešnost se določi za posameznega delavca in/ali skupino delavcev za dela, za katera je delavec oziroma so delavci sklenili pogodbo o zaposlitvi.

Temelj določanja delovne uspešnosti je določitev pričakovanega rezultata dela na podlagi določenih meril, ki so lahko:

  • individualna ali skupinska,
  • merljiva ali ocenjevalna.

Del plače iz naslova uspešnosti poslovanja je sestavni del plače in pripada delavcu, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi. Del plače iz naslova uspešnosti poslovanja predstavlja stimulativno obliko nagrajevanja zaposlenih in povečuje tako stimulacijo zaposlenih kot tudi njihovo pripadnost podjetju.

Nagrado za poslovno uspešnost se praviloma izplača v obliki 13. plače, božičnice ali kako drugače poimenovanega izplačila, ki se ga obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja.

Po novem se na del plače za poslovno uspešnost tudi zaradi zahtev ZSSS in mini davčne reforme, plača zgolj prispevke za socialno varnost, znesek do 70 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji pa je oproščen plačila dohodnine.

Delavec ima pravico do nadomestila plače  v naslednjih primerih:

  • izrabe letnega dopusta,
  • plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin,
  • bolezni,
  • poklicne bolezni in nesreče pri delu,
  • z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni,
  • izobraževanja,
  • ko delavec ne dela zaradi razlogov na strani delodajalca,
  • v drugih primerih, ki so določeni z zakonom ali kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca.

V vseh navedenih primerih razen v primeru bolezni oziroma poškodbe, ki ni povezana z delom, pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. V primeru bolezni znaša nadomestilo 80 %.

DRUGI PREJEMKI IZ DELOVNEGA RAZMERJA

REGRES ZA LETNI DOPUST

V skladu s 131. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače oziroma znesek ki je določen v posamezni kolektivni pogodbi dejavnosti.

Regres mora biti izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Če ima delavec pravico do celotnega letnega dopusta ima pravico do celotnega regresa za letni dopust. Če pa ima pravico do sorazmernega dela letnega dopusta ima pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust.

JUBILEJNE NAGRADE

Zaposlenim pripadajo glede na določbe v KP dejavnosti različne višine jubilejnih nagrad za 10, 20, 30 in tudi 40 let. Pogoji za pridobitev le-te se prav tako razlikujejo; nekatere KP upoštevajo skupno delovno dobo, večina pa delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Uredba vlade določa zgornjo višino zneskov za 10, 20, 30 in 40 let, ki se ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

ODPRAVNINA OB UPOKOJITVI

ZDR-1 med drugim v 132. členu določa, da je v primeru, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

SOLIDARNOSTNA POMOČ

V primeru izjemnih okoliščin, pri katerih je delavec praviloma izpostavljen večjim stroškom, je lahko upravičen do solidarnostne pomoči, če tako določa kolektivna pogodba. Solidarnostne pomoči so lahko različne, večina KP dejavnosti pa jih definira v primeru smrti delavca ali njegovega vzdrževanega ožjega družinskega člana, invalidnosti, dolgotrajne bolezni, elementarne nesreče… Zneski solidarnostnih pomoči se med KP dejavnosti razlikujejo. Uredba vlade opredeljuje zgornje zneske solidarnostnih pomoči, ki se ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

TERENSKI DODATEK

Zaposlenim za delo na terenu pripada terenski dodatek, ki je opredeljen različno v različnih KP dejavnosti, ZDR-1 pa ga ne opredeljuje. Uredba vlade določa, da se dodatek za delo na terenu oz. terenski dodatek ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja v primeru, ko je izplačan delojemalcu, ki najmanj dva dni zaporedoma dela in prenočuje izven kraja svojega običajnega prebivališča in izven kraja sedeža delodajalca;

NADOMESTILO ZA LOČENO ŽIVLJENJE

KP dejavnosti določajo nadomestilo za ločeno življenje v skupnem znesku ali pa ločeno za prehrano in stanovanje, nekatere KP pa tega povračila stroškov ne določajo.

POVRAČILA STROŠKOV V ZVEZI Z DELOM

Zakon o delovnih razmerjih v 130. členu opredeljuje povračila stroškov v zvezi z delom in pravi, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov:

  • za prehrano med delom,
  • za prevoz na delo in z dela ter
  • povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

Zneski za prehrano, prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov za službena potovanja se med kolektivnimi pogodbami dejavnosti razlikujejo. Vsaka kolektivna pogodba namreč tako pravico kot višino te pravice definira drugače.

ZDR-1 v 130. členu opredeljuje, da mora delodajalec zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Med te spadajo: dnevnica (povračilo stroškov za prehrano), stroški za prenočevanje in stroški prevoza. Te zneske opredeljujejo KP dejavnosti različno; zgornjo višino zneskov (ki se ne vštevajo v osnovo dohodka iz delovnega razmerja) pa določa Uredba vlade.