Goran Jovanovič

Voznik tovornjaka iz Kranja s približno sedemnajstimi leti šoferskih izkušenj, ki večinoma vozi v Veliko Britanijo, dobro pa pozna tudi druge zahodnoevropske ceste, je aktiven v Sindikatu delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ). V sindikalizmu naravnost uživa, saj se mu je s sindikalnim udejstvovanjem odprl popolnoma nov svet. Iskriv, duhovit, neposreden sindikalni sogovornik si je za naša vprašanja vzel čas tik pred novo »furo« v Anglijo.


Kakšna je tvoja dosedanja sindikalna pot?

Moja sindikalna pot se je pravzaprav začela pred petimi leti, ko sem z bivšim delodajalcem imel delovni spor, zato smo šli v borbo za poklicno zavarovanje in za presežek nadur … To je zdaj urejeno, kar se tiče naše panoge, pa problemi ostajajo, saj v njej dela 80 odstotkov tujcev. Razumem jih, da ne obvladajo slovenščine, a so s tem dejansko zakonsko nepismeni, strah jih je, zato prihaja do velikih težav pri njihovem včlanjevanju. Tudi sam se ukvarjam s tem, imam svojo Facebook skupino z več kot tisoč člani, ki jih redno obveščam o različnih aktivnostih. Ko sem začel voziti, sicer še nisem bil član sindikata, potem pa smo malo poslušali druge voznike, ki naj bi imeli vse urejeno, in smo se včlanili … Najprej sem bil član konkurenčnega sindikata, potem pa sem se pridružil SDPZ. Zdi se mi, da sem v petih letih izjemno napredoval, da bi me kdo glede delavskih pravic peljal žejnega čez vodo, je zdaj praktično nemogoče. V SDPZ sem tako predstavnik za transport, aktivno pa delam in včlanjujem tudi v svoji firmi, kjer pa je sodelavce, kot rečeno, včlanitve v sindikata sicer še vedno strah. Aktiven pa sem tudi v Evropskem združenju transportnih delavcev (ETF), ki je del Evropske konfederacije sindikatov.

Dejavnost cestnega tovornega prometa ima načeloma velike težave s pridobivanjem kadra – kako to, da ti vztrajaš v njej tako dolgo?

Res je, že dolgo sem v tej panogi. Verjetno so starejši šoferji imeli prav, ko so mi pravili, da je, če se v sedmih letih ne pobereš iz špedicije, potem vprašanje, kdaj se sploh boš. Kaže, da mi je stvar zlezla pod kožo. Vmes sem sicer dostavljal za eno od tukajšnjih trgovskih verig, a nisem zdržal, saj šoferji, ki dostavljajo zanje, delajo po 12, 13 ur na dan in se ne znajo postaviti zase. Sicer pa špedicija niti ni poklic, to je način življenja. Otroci se navadijo, družina se navadi, da prideš in greš …

Kakšni pa so tvoji najbolj spomina vredni sindikalni dosežki?

Največji dosežek do zdaj je spoštovanje evropske direktive o napotitvi, točneje direktive evropskega parlamenta in sveta 2020/1057, s katero so vozniki v cestnem prometu dodatno zaščiteni, uveljavljeni pa so tudi primerni pogoji poslovanja v dejavnosti in poštena konkurenca za cestne prevoznike. Direktiva velja od 2. februarja letos in določa, pod katerimi pogoji tistim, ki delajo v drugih državah, pripada plačilo za delo, kakršno imajo v teh državah. Moj delodajalec je eden redkih v Sloveniji, ki to tudi dejansko plačuje. Plačuje pa mi pravzaprav čas za razložitve, naložitve in vožnjo v tujih državah. Morajo pa biti pri tem izpolnjeni določeni pogoji, da ne gre za bilateralni prevoz, ko je to primer, ko denimo naložim v Sloveniji in razložim v Angliji. To je pomemben dosežek, še posebej na ravni EU, saj se zelo borijo proti nelojalni konkurenci. Žal pa pri nas mnogi direktive ne poznajo in omenjene pravice zato ne morejo uveljaviti. V bivšem podjetju pa sem s sodelavci dosegel, da so nas prenehali plačevati po stranki in prevoženih kilometrih, kar prepovedujejo evropske uredbe, saj mora tudi voznik normalno imeti osnovno plačo, na katero se potem vežejo nadure, dodatek za nočno delo, za delo na praznik …

Zakaj je po tvoje treba biti sindikalno aktiven?

Ko nekoga prepričujem, da je dobro biti sindikalno aktiven, mu povem, da je to dobro zanj in za ves njegov kolektiv, saj lahko le, če držimo skupaj, potem tudi nekaj dosežemo. Če je vsak sam zase, potem to ni mogoče. Biti sindikalno aktiven pomeni tudi, da poznaš zakone, da se izobražuješ, da veš, kaj pravi zakonodaja … Jaz sem čisto noter padel v sindikalizem, mene včasih kar trga, ko se mučim in kdaj koga komaj prepričam, da se včlani v sindikat. Ljudje se sploh ne zavedajo, kaj vse je nam je omogočil sindikalni, delavski boj. Če ne bi bilo znanih dogodkov v Chicagu konec 19. stoletja, potem ne bi nikoli imeli osemurnega delovnika, dopusta, regresa …

Kako pa velja na izzive časa pripraviti sindikate?

Sindikati bi morali več in bolje medijsko delovati. Za to bi morali biti zadolženi predvsem predsedniki sindikatov, pa največjih sindikalnih central, ki bi morali znati predstaviti, kaj in kako delajo in kaj so dosegli. Drugače bomo težko pridobili zaupanje ljudi. Sam imam problem, da sploh ne morem priti do medijev. Dal sem na primer intervju za televizijo, ki ga sploh niso objavili … Tudi omenjena evropska direktiva je doživela pravo medijsko blokado. Vse to je pomembno, ker zame razvoj sindikalizma in delavskih pravic pomeni tudi razvoj socialne družbe. Drugače ne more biti.

Sam si kot sindikalist zelo vedoželjen in se tudi dodatno izobražuješ. Zakaj se ti zdi to pomembno?

Ugotovil sem, da sem prej mogoče malo podcenjeval šoferje in samega sebe, ampak potem sem bil šokiran, ko sem ugotovil, da v določenih panogah, kjer delajo ljudje z višjo stopnjo izobrazbe in bi človek pričakoval, da nekaj vedo, v bistvu nimajo pojma, na primer o delavskih pravicah, delovnem pravu in podobno. Ves čas sem sicer veliko bral, zanimale so me vojaške, zgodovinske teme, zdaj pa sem se vrgel v sindikalne vsebine. Kadarkoli imam čas, grem v knjižnico, veliko gradiva poiščem tudi na internetu, berem na primer o evropskem delovnem pravu, o evropski socialni listini, ki jo pri nas sicer sramotno slabo poznamo. Tudi na »furi« pred spanjem berem. Hvaležen sem izumu interneta (smeh), lahko te poneumi, lahko pa te tudi dvigne. Jaz z njegovo pomočjo delam na sebi.

Za konec: kakšen mora biti po tvoje pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Mora biti načitan, mora imeti veliko znanja, poguma in znati z ljudmi. Zame to ni problem, imam močne živce, saj sem včasih delal kot redar v diskotekah. Tisto je bila psihologija (smeh), ko si moral poslušati koga pijanega, ki te je utrujal, sindikalizem pa je sociologija.

Share