Mateja Tolazzi

Dolgoletna sindikalna aktivistka, ki prihaja z velenjskega konca, članica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), se je v zadnjem času še posebej posvetila enakim možnostim. Ob tem poudarja pomen skrbstvenega dela, ki je največkrat (še vedno) pretežno na plečih žensk.


Od kod prihajaš, kako dolgo si že v sindikatu?

Iz firme Hisense Gorenje Europe. Sicer delam v Gorenju od leta 1995, v gostinstvu Paka, ki je sedaj tudi del skupine Hisense Gorenje. Sem podpredsednica sindikata HGE Hisense Gorenje. V sindikatu sem že zelo dolgo, od vstopa sem vseskozi aktivna članica. Zraven sem pri opozarjanju na napake, pri stavkah, pri izboljšanju delovnih pogojev, predvsem sodelavk …

Aktivna si tudi na ravni Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije. Kako?

Sem predsednica komisije za enake možnosti. Ta komisija proučuje in spremlja dogajanje na področju enakosti vseh, ne le moških in žensk, ampak tudi invalidov, agencijskih delavcev, starejših … Letos se bolj ukvarjamo s problematiko zaposlenih starejših in invalidov, ker se populacija vedno bolj stara. Življenjska doba se podaljšuje, s tem pa tudi želja in potreba po zaposlovanju starejših. Vedno več je starejših zaposlenih in tako nastajajo posebne težave. Ena od teh je skrbstveno delo. Marsikdo od starejših še ima žive starše, ki so potrebni pomoči, in mnogi med njimi tudi še otroke, ki se še niso mogli osamosvojili; gre za generacijo, ki je imela otroke malo kasneje. Ti zdaj še študirajo ali pa so brezposelni in potrebujejo pomoč. Tako so zdaj tudi že starejše delavke, v glavnem gre za ženske, razpete med delom v službi in obveznostmi doma. Ženske smo nekako bile vzgajane, da moramo potrpeti in ob službi še opravljati dela, kjer je potrebna potrpežljivost, doslednost in vztrajnost. Kdo pa bo, če ne mi. Predvsem skrb z starše je pretežno na strani žensk, moški tega pogosto niti ne občutijo. Pogosto se tudi zgodi, da ženska ne skrbi le za svoje starše, ampak tudi za partnerjeve.

Na ravni države se dogajajo spremembe pri dolgotrajni oskrbi. Kaj meniš o njih?

Mislim, da gre vse to prepočasi, saj trenutne demografske in družbene spremembe prehitevajo odločevalce, da bi se razmere hitro in učinkovito izboljšale.

Kaj je mogoče narediti na ravni podjetij?

Ena od idej je, da bi bilo za starejše mogoče za isto plačilo (!) organizirati krajši ali drseči delovni čas, da mogoče ne bi več delali polne norme. Potrebna bi bila zlasti preventiva. Sploh v proizvodnji, kjer je delo težko. Nekdo, ki je že 30 let prelagal težka bremena ali delal v vročini, mrazu ali vseskozi delal iste gibe, ne more delati enako kot nekdo, ki je šele začel, je poln zagona, ki ima še ambicije delati več. Po dolgi delovni poti je to vse težje, bi pa bilo zaradi izkušenosti teh delavcev možno več mentorstva. V dolgi delovni dobi dobiš več znanja, naučiš se delati v skupini.

Tudi če smo starejši, imamo še vedno željo po učenju in izobraževanju. Družba pogosto na starejše gleda preko stereotipov. Moja mama, ki bo letos stara 87 let, vse te stereotipe spodbija; je aktivna, druži se, tudi je še učljiva, je delavna in še vedno skrbi tudi za družino. Včasih jo je celo treba malo »bremzati« (smeh).

V kovinski in elektroindustriji je verjetno proti našemu stereotipnemu prepričanju veliko žensk, zato je bila v Skeiu tudi potreba po ustanovitvi komisije, kajne?

Pri nas so bile včasih v proizvodnji večinoma ženske. Ženske so delale, moški so bili šefi. Zdaj pa smo nekje na polovici. A razlika pri napredovanjih je še vedno vidna, ženske težje napredujejo. Mogoče tudi zaradi odnosa moških, pa tudi zato, ker se verjetno tudi same ne cenimo dovolj.

Kako v sindikate privabiti nove članice in člane, zlasti mlade?

To se tudi jaz sprašujem. Sem v ekipi z mladimi dekleti na začetku delovne poti, in ko pridem mednje razburjena s kakšnim vprašanjem, ni vedno odziva, ki bi ga pričakovala. Ne vem, s čim jih pritegniti, mogoče pa jim je dovolj lagodno, mogoče nimajo niti privzgojenega čuta. Včasih so nas učili pomagati, deliti, se podpirati …

Katero spomina vredno zadevo iz svoje sindikalne kariere bi posebej poudarila?

Mogoče prav to zadnje, kar smo v Gorenju dosegli ‒ dogovor o hitrem zaključevanju, za kar je poseben dodatek. To pomeni, da moramo na zahtevo lastnika do 4. ali 5. v mesecu finančno zaključiti mesec, in to ne glede na to, ali je praznik ali vikend. Gre za grob poseg v naše družinsko življenje. In prav je, da so naše delavke, ki imajo, kot sva rekli prej, veliko obveznosti, zaradi tega vsaj nagrajene za to, da delo opravijo.

Kakšen mora po tvojem mnenju biti pravi obraz sindikata?

Najprej mora znati zaznavati krivice, napake, nesorazmerja okoli sebe, v družbi. Najprej moraš začeti pri sebi, biti sam pravičen, šele potem lahko to preneseš na določeno skupnost.

Še pika na i?

Rada bi živela v idealnem svetu, pa najbrž ne bom. Pojavlja se veliko vprašanj, zagotoviti pa je treba, da bodo ljudje živeli spodobno, dostojno. Dostojno življenje ni golo preživetje, ampak prinaša še druge radosti, tudi možnosti osebnostne rasti, odnosa do narave, do vseh drugih bitij. Meni je pomemben ves svet.

Share