Darinka Tibaut
… pravi, da so štirje stečaji podjetij, v katerih je delala, za njeno službeno kariero več kot dovolj. Od leta 2014 je zaposlena v lendavskem Elektromaterialu, kjer delajo stikala, vtičnice, svetila. Vodenje sindikata v tem podjetju je prevzela tik pred epidemijo covida-19 in v tem času članstvo v njem več kot podvojila. Vodi petčlanski izvršni odbor skupnega sindikata v obeh podjetjih, tako delniški družbi kot v invalidskem podjetju.
Sindikalistka je po izobrazbi kemijski tehnik in prodajalec, a se v svoji delovni karieri ni branila nobenega dela: zdaj je tehnolog v invalidskem podjetju družbe Elektromaterial. Po štirih stečajih podjetij, v katerih je delala, to so Nafta Petrokemija, Ilirija, Indip in Keral, je v zadnjem (družba Makoter) izgubila službo zaradi invalidnosti, saj pretežno stoječega dela in težkega dvigovanja bremen zaradi menjave kolka ni mogla več opravljati. »Sedanje delo me veseli, veseli me tudi delo v sindikatu,« pravi in dodaja, da zmore istočasno oboje. »Slabo moramo pozabiti in iti z dobrim naprej.«
Kakšna je vaša dosedanja sindikalna pot?
V podjetju sem se zaposlila prvega aprila 2014. Dve leti nisem bila članica sindikata, saj sem še imela pogodbo za določen čas, včlanila pa sem se takoj, ko sem dobila pogodbo za nedoločen čas. Sem članica sindikata Skei (Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije, op. a.), v prejšnji službi sindikata nismo imeli organiziranega. Enajstega marca lani sem postala predsednica sindikata, imeli smo predčasne volitve. Do takrat je bilo članov 30, do danes smo jih pridobili še 38, tako da jih je skupaj 68 (od 182 zaposlenih), 42 žensk in 26 moških (v tovarni je zaposlenih več moških, op. a.). Od 24. novembra 2021 vodim tudi regijski pomurski odbor.
Sindikat ste prevzeli v obdobju epidemije. Je bilo težko? Lahko izpostavite največje dosežke?
To obdobje je bilo res težko, a smo bili lani pri svojem sindikalnem delu vseeno precej uspešni. Dogovorili smo za dodatek za delovno dobo, za solidarnostno pomoč – to so dobili vsi tisti, ki so bili več kot tri mesece na bolniški – in pa za dopuste. Najbolj so sodelavci čakali solidarnostno pomoč, ki je prej ni bilo. Znesek sicer ni velik, a tudi teh 150 evrov v času bolniške odsotnosti pride prav. Pri dodatku za minulo delo pa smo se dogovorili, da se tistim sodelavcem, ki so se zaposlili do 1. maja 2016, šteje skupna delovna doba, tistim, ki so se kasneje, pa samo od takrat, ko so se zaposlili. Prej smo imeli dodatek samo pri zadnjem delodajalcu. In skladno s to novo ureditvijo se to pozna tudi pri višini dopusta.
Trudimo se še za dogovor o izplačilu razlike za malico (pogovor je potekal 21. decembra, op. a.), kar bi znašalo tudi po 50 evrov na mesec; upamo, da bomo prihodnje leto to tudi izpeljali. Pred božičem bo izplačana tudi božičnica v višini 300 evrov bruto. Dobili smo tudi darilo, dve brisači, koledar in čokolado. Sindikat pa je svojim članom dal darilo v obliki darilnih kartic v vrednosti 40 evrov. Za osmi marec dobi vsaka ženska od sindikata majhno pozornost, dobi jo tudi vsak član ob upokojitvi. Računamo tudi na dvig minimalne plače. Prizadevali pa si bomo tudi, da bo drugo leto višji regres za letni dopust, lani je bil 1050 evrov. V času korone smo dosegli tudi krizni dodatek za vse dni, ko so imeli delavci delovno obveznost, tudi za dva praznika, kar je pomenilo 18 evrov več.
Kako je pri vas urejeno področje varnosti in zdravja pri delu?
Delavci imajo zaščitno opremo, obleke in čevlje, tisti, ki delajo v hrupu, tudi čepke za ušesa. V času razglašene epidemije je bilo organizirano tudi merjenje temperature, vsak pa je ob prihodu dobil dve zaščitni maski, eno za do malice, drugo po njej. Tudi zdaj dobimo zaščitne maske, te so od oktobra spet obvezne. Imamo pa tudi organizirano testiranje za tiste, ki niso cepljeni, v ponedeljek, sredo in petek, testi pa so na voljo tudi drugim. Sama sem na primer cepljena, pa se zaradi preventive vseeno dvakrat tedensko testiram, ker se veliko gibam med delavci. Na voljo imamo razkužila na vsakih nekaj metrov, čistilke redno razkužujejo kljuke in prostore, ti se morajo tudi redno zračiti, med pavzami, malicami se odprejo okna. Zagotavlja se tudi predpisana razdalja, na delovnih mestih, pa tudi v času malice v menzi. Delali smo ves čas, lani v malo manjšem obsegu, tudi na več izmen.
Zakaj ste sindikalno aktivni?
To mi pomeni delo z ljudmi, rada pomagam in vesela sem dosežkov. Vesela sem tudi, da smo pridobili dosti članov. Tistega, kar rečem, se tudi držim in ljudje mi zaupajo. Sindikalist mora imeti trdo kožo.
Kako sodelavke in sodelavce prepričati, da se pridružijo sindikatu?
Poslušam pomisleke o višini članarine, a razložim, da je odstotek od plače namenjen tako v Skei kot na regijski sindikat in na ZSSS. V tem je poleg doseženega na pogajanjih in drugih ugodnosti tudi pravna pomoč, poleg tega so delavci ugodno invalidsko nezgodno zavarovani.
Kakšen človek mora biti pravi sindikalist?
Vztrajen, a zmožen doseči kompromis. Znati je treba prisluhniti.