Radoslava Zakič

… v družbi Agromerkur, ki sedaj pripada Panviti, opravlja delo nadzora kakovosti. Že tri desetletja pa je tudi sindikalno aktivna funkcionarka Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI). Svoje delo opravlja z velikim veseljem.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Po zaposlitvi pred že tridesetimi leti sem takoj postala članica sindikata in nato kmalu članica izvršnega odbora ter pozneje tudi predsednica. Glede tega nisem imela nikakršnih pomislekov, čeprav sem imela zgolj pogodbo za določen delovni čas. V času enega leta sem postala članica izvršnega odbora sindikata družbe Agromerkur. Zdaj sem tudi na čelu konference sindikatov Panvite, ki združuje devet povezanih družb (od Agromerkurja, Panvite Mir do KG Rakičana).

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Eden od njih je bil pridobivanje solidarnostnih pomoči za delavce v času prisilne poravnave in stečaja. To pot je družba Agromerkur prestala. Takrat je bilo veliko socialnih stisk, veliko ljudem, ne samo članom, sem pomagala pri pridobivanju solidarnostne pomoči.

V novejšem času pa si štejem za uspeh sindikalnega boja in vseh članov sindikata v naši družbi ustanovitev konference sindikatov, kjer smo zajeli vse člane družbe Panvita. S tem menimo, da bomo prišli do boljšega položaja članov sindikata, ki so naša prioriteta, čeprav se borimo tudi za pravice drugih  zaposlenih. Dodati je še, da nam je uspelo dvigniti plače v družbi Panvita za 50 evrov bruto. To še zdaleč ni samo moj uspeh, ampak uspeh vseh članov konference. Noben predsednik sindikatov iz te družbe posamično verjetno ne bi mogel biti tako uspešen.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Pravice niso samoumevne. Naše pretekle generacije so jih priborile. Vsak dan pa se srečujemo s tem, da se ponekod zmanjšujejo. Zato je pomembna aktivnost, da nas slišijo in vedo, da obstajamo. Če ne bomo opozarjali na potrebne spremembe in nepravilnosti, nam delodajalci sami ne bodo ponudili višjih plač, prevoza na delo, jubilejnih nagrad itn. Moramo opozarjati delodajalce in se z njimi pogovarjati. Na podlagi dobro opravljenega dela moramo biti ustrezno nagrajeni. Dobiček v živilskopredelovalni panogi ni hitro ustvarjen, zato je potrebno veliko truda.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Premalo smo prepoznavni, več energije bomo morali usmeriti v promocijo. Razen Delavske enotnosti skorajda ne obstajamo v medijih. RTV kot javni servis le redko povabi kakšnega sindikalnega zaupnika ali sekretarja. Mlajša populacija ne ve, kaj pomeni sindikalizem. Tu priznam, da smo sindikalisti zaspali, in upam, da bomo to v kratkem uredili.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Z osebnim primerom. Vrednote, kot so solidarnost, poštenost in iskrenost, so danes zapostavljene in podcenjene. Če s svojim primerom ne pokažeš, da se zavzemaš za sodelavca, da mu priskočiš na pomoč, potem od drugega tega ne moreš zahtevati. Ne smemo zaspati na doseženem, iskati moramo nove izzive. Veliko se doseže z osebnim pristopom in pogovorom. V družbi, kjer delam, imam to možnost, saj imamo zaposlenih približno 150 ljudi. Do vsakega na novo zaposlenega pridem in mu predstavim sindikat. Povem, da to ni nekaj iz časa socializma, temveč več. Soočamo pa se z veliko fluktuacijo delavcev, ki prihajajo in odhajajo. Veliko jih prihaja iz tekstilne panoge, kjer so razočarani tudi nad sindikatom. Pogosto so od sindikatov želeli tudi nemogoče rešitve. S tem imamo težave, ker takšni pogosto nočejo priti v sindikat.

Obraz sindikata je:

Odprt mora biti za vsa vprašanja in vse probleme. Biti mora komunikativen. Na pravi način mora znati tudi prenašati informacije do vodilnega kadra. Mora biti osebnostno močan in stabilen ter verjeti v svoje prepričanje. Sindikalist mora biti tako v službenem kot tudi v zasebnem življenju.