Slavko Jerebič 

… že 39 let dela na stružnici v proizvodnji družbe umetnih brusov Swaty, ki je z združitvijo z zreško družbo Comet postala SwatyComet, zdaj pa je že nekaj let v lasti ameriške multinacionalke Weiler Abrasives, družinskega podjetja, ki, kot pravi naš sogovornik, upošteva vse, kar je zakonsko določeno. Obrate imajo v Mariboru, Zrečah in Ločah. V njih je 830 zaposlenih.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Kmalu po tistem, ko sem se v začetku osemdesetih let zaposlil v takratni družbi Swaty, sem se včlanil v sindikat, v devetdesetih letih sem postal bolj aktiven in začel delati v izvršnem odboru, po upokojitvi tedanjega predsednika sindikata kolega Sama Zupančiča pa sem leta 2014 postal predsednik. Sem tudi član republiškega odbora Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) in v pogajalski skupini za kolektivno pogodbo za nekovine. Delujem tudi v območnem odboru KNG. 

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Z novim letom smo uvedli novi plačni sistem, tako da so od prvega januarja letos najnižje osnovne plače za prvi tarifni razred 900 evrov. Ne več 600 oziroma 630 evrov, kot je bilo prej. Sprejeli smo novo podjetniško kolektivno pogodbo. Pogajanja zanjo so trajala dva meseca. V njej smo recimo tudi določili, da je osnovni dopust 21 dni, ne le 20, stari nad 55 let pa ga imajo štiri dni več, prej so ga imeli le tri dni. 

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Nekdo mora. Mene delo v sindikatu veseli. Je pa treba vložiti vanj veliko truda, se marsikaj naučiti. Dela je ogromno, vsako malico polovico časa delam sindikalno delo. Ljudje pridejo do mene s problemi, potem je treba do šefa proizvodnje, če je treba, tudi do direktorja.

Stvari v firmi so, moram reči, urejene. Delodajalska stran ima posluh za naše zahteve, novi direktor je veliko med ljudmi, gre skozi proizvodnjo, od delavca do delavca, ga zanima, kaj se dogaja. Meni je takoj, ko je nastopil funkcijo, dal telefonsko številko, naj ga pokličem, če bo treba, od prejšnjega nisem imel številke.

Zaposleni imamo vsako leto srečanje. V okviru promocije zdravja nam pridejo v firmo zmerit pritisk, sladkor. Sindikat pri večini aktivnosti sodeluje. Nobenih problemov nimam pri svojem sindikalnem delu, sindikalne ure so mi na razpolago, sporazum imamo, a moram svoje delo tudi opraviti.

Sindikat mora biti, sicer bi bilo vse slabše.   

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Sindikalisti moramo veliko vedeti, sindikat že nekaj časa ni več le za ozimnico, mi izlete sicer še imamo. Pomembna je pravna pomoč, to na območju in v Ljubljani dobimo. Tudi sicer imamo v firmi več usposabljanja, kot smo ga imeli prej.

Kako spodbuditi (so)delavce in (so)delavke, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Treba je ljudi prepričati, jim nekaj ponuditi, v teh časih vsak želi vedeti, kaj ima od tega, da je član. Najpomembnejša stvar je pravna pomoč, imamo tudi možnost ugodnih kreditov preko Delavske hranilnice, tudi v firmi nudimo solidarnostne pomoči, kolikor lahko in kolikor zmoremo, na primer ob dolgotrajni bolniški. To vse povem tudi novim delavcem, ko jih povabim v sindikat.

Mladi ne razumejo sindikata tako kot mi starejši. Najslabše je, da jih najprej zaposlijo prek posrednikov, takrat se ne včlanijo. Ko potečeta tisti dve leti, že spoznaš človeka, ali se bo včlanil ali ne.

Zavest, da smo le skupaj močni in lahko kaj dosežemo, deluje le pri nekaterih ljudeh. Ni prav, da sindikati nekaj dosežemo, dobimo pa to vsi enako. Jaz bi za člane takoj naredil nekaj več, saj tudi prispevajo. Pogovarjali smo se tudi, da bi bilo prav, da vsak nekaj prispeva, tudi tisti, ki niso člani, saj ima vsak nekaj od tega. Mogoče ne odstotek plače, lahko na primer samo pol odstotka. Tak zakon bi sam takoj sprejel. 

Obraz sindikata je:

Delati moraš z dušo in srcem pa večkrat biti nasmejan. Z dobro voljo narediš več. Vložiti je treba veliko truda, jaz ga pozabim. Delavcem moraš pomagati, se z njimi veliko pogovarjati, jih spodbujati, sodelovati.

Kot sindikalist moraš biti odprt, prijazen do vseh, še posebej, če želiš dobiti kakšnega člana. Ne smeš se jeziti na nobenega, a če je treba, moraš biti na pogajanjih tudi malo bolj oster. Vsega pač ne moreš pustiti, drugače bi naredili marsikaj po svoje. Seveda vsega ni možno doseči, kar si si zamislil, a tudi kompromise je treba znati sprejemati.