Aleksander Ogrizek

Legenda sindikalnega gibanja, gasilec Sandi, se bo kmalu upokojil. Spomni se mnogih pogajanj z resornimi ministri in ministrico. »Malokdaj nismo uspeli,« pravi in dodaja, da je na enem od pogajanj preprosto dejal, da on samo za to, da bodo gasilci dobili le en plačni razred več, že ni prišel v Ljubljano.

Kakšna je bila tvoja sindikalna in poklicna pot?

Poklicni gasilec sem postal leta 1983 pri gasilski četi Maribor, potem je bil to javni zavod, kasneje gasilski zavod, zdaj pa je gasilska brigada. Moj delovni krog je voznik-gasilec-potapljač. Izšolal sem se v Ljubljani, nekaj let delal kot pripravnik. Naredil sem vse dodatne vozniške izpite več kategorij in poklicno šofersko šolo, ki je bila takrat obvezna, pa tudi izobraževanje in izpit za potapljača, imam vse licence. Sem tudi reševalec pod vodo in nad vodo, moje delo je iskanje pogrešanih oseb.

Bil sem tudi v svetu zavoda, nekaj časa podpredsednik, tudi predsednik. 

V sindikat sem se včlanil leta 1990. Takratni predsednik me je predlagal za zaupnika v naši izmeni – gasilska služba deluje v štirih izmenah po »ruskem turnusu« 12-24-48 ur. S tem sem bil takoj v predsedstvu sindikata v Mariboru, kmalu pa sem bil povabljen tudi v nadzorni odbor Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije (SPGS).

V Mariboru sem bil predsednik sindikata tri mandate, tj. 15 let, po osmih letih sem postal podpredsednik SPG, predsednik SPGS pa sem bil 12 let. V Mariboru so bili vseskozi zelo dobro sindikalno organizirani, pri nas je bilo vedno okoli 80 do 90 odstotkov članstva. Tako je tudi zdaj.

Katere sindikalne bitke so ti najbolj ostale v spominu?

V Mariboru smo imeli kar nekaj borbe v zvezi s kršitvami, dopusti, beneficirano dobo, bili so spori z direktorjem, nekaj časa je bila oprema slaba, slab je bil vozni park. V Mariboru imamo tudi svojo kolektivno pogodbo, kjer imamo pravice dobro urejene. Urejal sem tudi druge zadeve, kot je dodatno zavarovanje, obdarovanje za dedka Mraza, obisk Planice, počitniške kapacitete.

Vesel sem, da se je potem, ko sva z Davidom Švarcem obredla celo Slovenijo, vse poklicne gasilske enote, kasneje še industrijske enote, članstvo toliko povečalo, da imamo zdaj Švarca na SPGS zaposlenega kot sekretarja. Midva sva potem uredila obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (ODPZ) za vse gasilce, tudi industrijske.

Pred dvema letoma in pol nisem več kandidiral za predsednika SPGS. Tudi v Mariboru sem zaključil mandat. Mislim, da bom letos šel v pokoj.

Na SPGS je bilo moje delo čisto drugačno kot na podružnici. Bila so mnoga pogajanja. Gasilci smo bili takrat v javnem sektorju v začetku v 19. plačilnem razredu, najslabši smo bili. Počasi smo to zvišali na 23. razred. Borbe smo imeli tudi zaradi nesorazmerij. Jabolko spora je še vedno tudi dopust. Vedno pravim, da ima gasilec stresno delo in mora imeti zato tudi več dopusta kot drugi. Potrebno je tudi še več poklicnih jeder gasilcev, v Prekmurju ga recimo ni.

Zelo mi je v spominu ostalo tudi, ko smo ekipa SPGS šli v Rim na demonstracije podpret naše italijanske kolege. Povezali smo se tudi z drugimi na Balkanu. Podprli smo stavko rudarjev, šli na mnoge evropske demonstracije.

V mojem mandatu smo dvignili tudi plačilo za nedeljsko in praznično delo. Dodatek za malico pri nočnem delu …, še bi lahko našteval. 

Bi še enkrat ubral takšno sindikalno pot?

Bilo je nekaj lepih trenutkov, a ko si na taki funkciji, si na udaru treh strani – države, občine oz. direktorja in članov. Nikoli ne bom pozabil leta 2017, ko smo sredi Ljubljane zakurili kres, vse nas je bilo strah, kaj se lahko zgodi. Zbobnali smo res veliko ljudi. Potem smo zrihtali od dva do štiri plačilne razrede, ODPZ tistim gasilcem, ki ga še niso imeli, v Mariboru smo sprejeli elaborat in povečali število gasilcev na izmeno, borili smo se za gasilce v Domžalah, pa na letališčih.

Spomnim se tudi pogajanj z vlado, včasih so bila tudi po štirikrat na teden, tudi do dveh zjutraj. Z vsemi vladami smo se morali tepsti, z levimi in desnimi.

Za Sandijem je veliko let sindikalnega aktivizma, od pogajanj do sindikalnih akcij, a kot pravi, mu bo najbolj ostal v spominu oktober leta 2017, ko so gasilci protestirali v Ljubljani. Na fotografiji (levo) je tistega dne v prvih vrstah v gasilski opravi skupaj s predsednico ZSSS Lidijo Jerkič in sekretarjem SPGS Davidom Švarcem na poti od parlamenta do vlade, kjer je potem tudi zagorelo.

Vedno si bil znan kot človek brez dlake na jeziku. Si imel zaradi tega kdaj probleme?

Veš, da sem jih imel. Ko sem prišel na pogajanja in nisem dobil besede, sem se enkrat kar razkuril, potem pa so mi jo redno dali, niti roke mi ni bilo treba dvigniti. Tudi novinarji so me imeli radi, ker sem vse naravnost povedal.

Kakšen mora biti pravi sindikalist?

Neizprosen, ne sme se prodati, terjati mora svoj tempo. Zmeraj pa moraš imeti odgovor. Če te vprašajo na drugi strani zakaj, moraš vedno povedati zato za vsako stvar. Jaz sem jim vedno povedal, kaj je gasilec, da dela tudi ponoči, v vseh vremenskih razmerah, tudi neugodnih, za vse praznike. Ko drugi za novo leto plešete, mora gasilec delati.

 

Share