Jeseni 2020 je nastal predlog zakona o nacionalnem demografskem skladu, o katerem naj bi v državnem zboru glasovali julija 2021, pa so nato glasovanje prestavili, z njim pa naj bi vlada želela skoncentrirati državne naložbe in njihovo upravljanje na enem mestu, prihodke sklada pa nameniti za sofinanciranje pokojnin ter za druge demografske ukrepe.

Vendar omenjeni predlog ne bo zagotovil dolgoročne varnosti pokojnin in pripomogel k stabilnosti pokojninskega sistema, pokojnine pa zaradi njega ne bodo nič višje. Prej nasprotno. Ko bodo viri nacionalnega demografskega sklada izčrpani, ne bo več ničesar, s čimer bi bilo mogoče razbremeniti pokojninsko blagajno.

Zato smo sindikati proti in bomo v primeru sprejetja zakona organizirali zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum.

Na teh straneh boste našli vse potrebne informacije o naših aktivnostih. Vsebine dodajamo sproti.


Škodljiv in nevaren predlog z zanemarljivimi učinki

»Demografske projekcije, ki kažejo na visoko povečanje javnofinančnih izdatkov za pokojnine, postavljajo izziv vsem generacijam, da se skupaj dogovorijo, na kakšen način lahko država s prerazporeditvijo svojih prihodkov zagotavlja kar najbolj pravično in spodbudno okolje za njihovo sobivanje. Zato je nujno, da se v definiranje ključnih ciljev in izvajanje aktivnosti za njihovo doseganje vključijo vse generacije. Slovenski pokojninski sistem, ki deluje na principu solidarnosti, v razmerah vse manjše aktivne populacije ni več zmožen zagotavljati dolgoročne vzdržnosti,« so predlagatelji lani povzeli oceno stanja in razloge za sprejem predloga zakona. Slovenski pokojninski sistem deluje po principu »iz rok v usta«, kar pomeni, da se prispevki od plač porabljajo za pokojnine tistih, ki so takrat upokojeni. Gre za tako imenovani pretočni pokojninski sistem, pri katerem pokojnina, ki jo bo dobival bodoči upokojenec, ni rezultat njegovih vplačil na pokojninski račun, iz katerega bi po koncu delovne dobe potem to porabljal, ampak se vsa vplačila takoj uporabijo za tiste upokojence, ki prejemajo pokojnino sedaj, so med drugim zapisali in dodali: »Slovenski pokojninski sistem je že sedaj nevzdržen, saj vplačani prispevki za pokojninsko varnost ne zagotavljajo dovolj sredstev za izplačilo pokojnin in mora manjkajoča sredstva zagotoviti država prek državnega proračuna. Slovenija nima sklada po vzoru zavarovalniškega sistema, kjer bi se denar oziroma premoženje za pokojnine nalagalo in plemenitilo, od česar bi imele korist tako sedanje kot prihodnje generacije upokojencev

Kaj piše v zakonu?

Najnovejša verzija – z oznako »tretja obravnava« – predloga zakona o nacionalnem demografskem skladu (ZNDS), ki je bil javnosti prvič predstavljen jeseni 2020, je dostopna na spletni strani državnega zbora. Ima 87 členov, v okviru katerih so v formalnem in na videz nevtralnem uradniškem jeziku orisani oziroma določeni vsebina in namen zakona, upravljanje naložb in njegovi akti, uporaba premoženja sklada, status in upravljanje sklada, ukrepi za krepitev integritete in odgovornosti ter omejevanje tveganj in druge določbe.

Z zakonom naj bi vladajoča koalicija želela skoncentrirati državne naložbe in njihovo upravljanje na enem mestu, prihodke sklada pa nameniti za sofinanciranje pokojnin ter za druge demografske ukrepe. Cilji vzpostavitve tovrstnega sklada naj bi bili poenostavitev strukture upravljanja državnega premoženja, jasnejša opredelitev namena in meril upravljanja državnih naložb ter večja donosnost državnega premoženja, namenjenega zagotavljanju dodatne pokojninske varnosti v sedanjosti in prihodnosti. Tako naj bi na enem mestu zajeli vse naložbe države z nekaj določenimi izjemami.

Predlog zakona predvideva preoblikovanje Slovenskega državnega holdinga v družbo Nacionalni demografski sklad, na katero naj bi prenesli še naložbe Kapitalske družbe (vključno z Modro zavarovalnico) ter premoženje Družbe za svetovanje in upravljanje in Družbe za upravljanje terjatev bank. Po dopolnilu odbora državnega zbora za finance, sprejetem februarja letos, pa naj bi demografski sklad, če bo zakon sprejet, postal tudi ustanovitelj in edini družbenik Slovenske tiskovne agencije.

Vrednost naložb, zajetih v skladu, naj bi sicer znašala nekaj manj kot 8,6 milijarde evrov. Prihodke od upravljanja teh naložb bi nato namenili po naslednjem ključu: 40 odstotkov dividend in 60 odstotkov kupnin od državnega premoženja v upravljanju naj bi šlo za dolgoročno akumulacijo sredstev, 40 odstotkov dividend bi bilo namenjenih sofinanciranju pokojninske blagajne, deset odstotkov dividend in kupnin gradnji domov za starejše, deset odstotkov pa ukrepom družinske politike.

Sklad naj bi bil pri upravljanju naložb neodvisen in avtonomen, njegovo delo pa naj bi temeljilo na strategiji upravljanja naložb sklada, ki bi jo na predlog vlade sprejel državni zbor. Imel bi tričlansko upravo, enajstčlanski nadzorni svet in skupščino, ki bi jo predstavljala vlada. Sedem nadzornikov bi imenoval državni zbor, in sicer pet na predlog poslanskih skupin, enega na predlog Zveze društev upokojencev Slovenije in enega na predlog Mladinskega sveta Slovenije. Štiri člane pa bi imenovala vlada, in sicer po enega na predlog ministrstva za finance, ministrstva za delo, ministrstva za gospodarstvo ter urada vlade za demografijo.

Vrednost premoženja in višina potrebnih sredstev

Vrednost premoženja, ki je predmet centraliziranega nadzora nad lastništvom in upravljanja nacionalnega demografskega sklada, znaša 8,6 milijarde evrov, predviden delež dividend in kupnin za kritje obveznosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) pa 40 odstotkov letno, kar bi po projekcijah leta 2040 pomenilo približno 200 milijonov evrov;  predviden delež dividend in kupnin za družinsko politiko znaša 10 odstotkov, za oskrbo starejših pa prav tako 10 odstotkov.

Višina sredstev (na leto), potrebnih za obveznosti Zpiza, je med 1,1 in 1,6 milijarde evrov (toliko je znašal letni transfer iz proračuna v zadnjih desetih letih; po projekciji Inštituta za ekonomska raziskovanja pa bo leta 2040 primanjkljaj pokojninske blagajne znašal 2,4 milijarde evrov). Pri družinski politiki poraba na letni ravni za družinske prejemke in starševska nadomestila znaša 600 milijonov evrov, potrebna sredstva za sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe pa zajemajo vsaj 300 milijonov evrov, medtem ko je znižanje prihodkov proračuna iz naslova dividend in kupnin ocenjeno na 160 milijonov evrov.

Povzeto po gradivu Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS), avtorica Martina Vuk

Več pomanjkljivosti in nejasnosti

V reprezentativnih sindikalnih centralah, članicah ekonomsko-socialnega sveta (ESS), smo z ZSSS na čelu že decembra 2020 opozorili, da predlog zakona v nasprotju s pravili ESS ni bil usklajen s socialnimi partnerji, niti bi bil predmet javne razprave v skladu z resolucijo državnega zbora o normativni dejavnosti. Naknadno je ESS predlog zakona sicer obravnaval in tudi ustanovil pogajalsko skupino, v okviru katere pa se je izkazalo, da vlada oziroma njeni predstavniki na ministrstvu za finance niso pripravljeni pristati na nikakršne spremembe temeljnih konceptualnih rešitev predloga zakona, ki pa so za sindikalno stran nesprejemljive, smo izpostavili.

Pri tem smo dali jasno vedeti naslednje: v sindikatih podpiramo ustanovitev takega demografskega sklada, ki bi dolgoročno razbremenil javno pokojninsko blagajno, ki naj bi bila glede na projekcije čez nekaj deset let pod velikim pritiskom, izdatki za pokojnine in tudi sicer za starajočo se družbo pa naj bi tudi po opozorilih mednarodnih organizacij in Evropske komisije za Slovenijo v prihodnje predstavljali enega največjih ekonomskih in družbenih izzivov. »Prav zato smo ob sprejemanju zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju leta 2012 na sindikalni strani predlagali in podprli vključitev demografskega rezervnega sklada v besedilo zakona, pri čemer naj bi ta predstavljal enega od virov za financiranje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tudi danes vztrajamo pri tem, da je demografski sklad potreben, da pa je treba z zakonom jasno opredeliti njegovo funkcijo, ki bi morala biti v dolgoročnem zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje javne pokojninske blagajne, in seveda njegov način delovanja, financiranja oziroma upravljanja sredstev in podobno,« se glasi naše skupno sindikalno stališče.

Predlog zakona o nacionalnem demografskem skladu je za sindikate skrajno problematičen v več ključnih točkah, o katerih pišemo v celotni tematski številki. Naj jih na tem mestu lena kratko povzamemo: predlog zakona predvideva uporabo sredstev demografskega sklada tudi za tekočo porabo in zgolj del za akumulacijo; tudi glede slednjega pa je mogoče tudi odstopanje, zato po prepričanju sindikatov predlagana ureditev ne bo zagotovila stabilnosti pokojninskega sistema, ki se bo pred največjimi preizkušnjami znašel čez približno 15 do 20 let. Zakon prav tako ne predvideva nobenih novih virov sredstev za demografski sklad, s katerimi bi poleg kapitalskih naložb povečevali sredstva sklada in mu na dolgi rok zagotovili zadostne vire za sofinanciranje izdatkov za pokojnine. Zakon predvideva izdatke za namene, ki prav tako niso naloga demografskega sklada in so poleg tega tudi popolnoma nedefinirani. Izdatki za financiranje ukrepov družinske politike namreč ne sodijo med izdatke, ki naj bi jih pokrival demografski sklad, temveč gre za sredstva, ki jih mora zagotavljati proračun. Enako velja za izdatke za dolgotrajno oskrbo, katere vsebino in financiranje je treba urediti s posebnim zakonom in z vzpostavitvijo zavarovanja zanjo. Zakon tudi vse premoženje države koncentrira na enem mestu, kar je problematično tako z vidika upravljanja kot tudi z vidika smiselnosti in ustreznosti prenašanja določenih kapitalskih naložb v demografski sklad glede na namen, zaradi katerega ga ustanavljamo. Obenem vse vzvode – to je še en pogost in upravičen očitek – za upravljanje in nadzor daje v roke političnim strankam in vladi ter ne zagotavlja vključenosti predstavnikov aktivne populacije, za katere socialno varnost v starosti naj bi bil demografski sklad namenjen.

Tveganja za javne uslužbence in druge vplačnike

V krovnem (zaprtem) pokojninskem skladu javnih uslužbencev pri Modri zavarovalnici je do danes privarčevanih 900 milijonov evrov. Gre za sredstva, ki so jih javni uslužbenci omogočili, ker so se odpovedali dvigu plač in se strinjali z vzpostavitvijo sheme dodatnega pokojninskega varčevanja za javne uslužbence, na podlagi katerega jim ob upokojitvi pripada dodatek k pokojnini. Na ta način se sredstva javnih uslužbencev v krovni pokojninski sklad vplačujejo že vse od leta 2004.

V skladu z veljavno zakonodajo in statutom Modre zavarovalnice je polovica članov nadzornega sveta imenovana na predlog zavarovancev – gre za predstavnike sindikatov. Na ta način lahko javni uslužbenci nadzorujejo upravljanje svojih privarčevanih sredstev in preprečijo morebitno delovanje v svojo škodo. Z zakonom o nacionalnem demografskem skladu pa bodo privarčevana sredstva in Modra zavarovalnica v celoti preneseni pod skupno upravljanje, kjer so sindikati v celoti izločeni iz možnosti nadzora. Tako je ogroženih 900 milijonov do sedaj privarčevanih sredstev, kar pomeni, da nastaja tveganje za izplačilo dodatka k pokojnini, ki pomeni nezanemarljivo izboljšanje (prenizkih) pokojnin.

Poleg 160 tisoč javnih uslužbencev v odprti pokojninski sklad Modre zavarovalnice vplačujejo tudi drugi zaposleni – iz zasebnega sektorja, ki so do sedaj vplačali okoli 500 milijonov evrov. Tudi njihova privarčevana sredstva so ogrožena in bodo tvegano in centralizirano upravljana.

Pod vprašaj je postavljena tudi usoda Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v katerega so vključeni zaposleni, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oziroma dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno poklicno opravljati. Gre za vzajemni pokojninski sklad, ki ga upravlja Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Povzeto po gradivu Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS), avtorica Martina Vuk

Pri predlogu zakona o nacionalnem demografskem skladu je treba vedeti tudi, kot opozarjajo kritični glasovi, da gre za zakon, ki naj bi bil izrazito dolgoročen, saj naj bi bili njegovi učinki raztegnjeni na več desetletij, hkrati pa se dotika praktično vseh prebivalk in prebivalcev, ki so oziroma bodo upravičenci do pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zakonski predlog, ki naj bi radikalno posegel v upravljanje državnega premoženja in začel učinkovito reševati problematiko srednjeročne in dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema, bi tako moral biti, kot opozarjamo sindikati, pripravljen ob temeljitih analizah in ustrezni strokovni podlagi, hkrati pa bi moral biti sprejet v okviru širokega družbenega konsenza in z dolgoročno, solidarno ter pravično vizijo razvoja sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. »V tem trenutku ni popolnoma nikakršnega razloga, da bi tako pomemben zakon sprejemali na hitro, brez vključevanja socialnih partnerjev in drugih deležnikov ter javnosti. Po našem prepričanju je tak način priprave zakonodaje neodgovoren in škodljiv, tako za uveljavljene standarde socialnega dialoga v Sloveniji kot tudi predvsem za bodoče upravičence do pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj spodjeda medgeneracijsko solidarnost,« smo večkrat povedali.

Cilj ne bo dosežen

Glede na to, da je demografski sklad že več let stara sindikalna ideja, že dalj časa torej obstaja soglasje med različnimi deli družbe pri nas, da je treba za dolgoročno zagotavljanje dostojnih pokojnin za zdajšnje in prihodnje generacije zagotoviti trajnosten in stabilen dodaten vir finančnih sredstev. Vendar se ZNDS, kot ga načrtujejo zdaj, v svojem temelju, kot opozarjajo njegovi kritiki, odmika od trajnostnega zagotavljanja dostojnih pokojnin.

Obstaja namreč realna nevarnost, da se bo v pokojninsko blagajno nateklo bistveno premalo sredstev za finančno stabilnost in vzdržnost, obenem pa naj bi se za 160 milijonov evrov letno zmanjšal prihodek proračuna iz kapitalskih dobičkov. To pomeni, da bo moral proračun v pokojninsko blagajno vplačevati še več kot danes in da nacionalni demografski sklad ne bo pripomogel k dolgoročni vzdržnosti sistema.

Bo pa, kot rečeno, pripomogel, in zdi se, da je to skriti cilj zakonskega predloga, k centralizaciji nadzora nad lastništvom in upravljanjem 8,6 milijarde evrov vrednega državnega premoženja, kar predlaga vlada. Vse, kar nam je torej še ostalo, bo tako lahko plen vsakokratne vlade ali političnih strank. In to, ponovimo, z zanemarljivimi javnofinančnimi učinki, saj gre za razpršeno in tekočo potrošnjo, na stabilnost pokojninske blagajne.

Zakon tudi predvideva delitev na strateške in nestrateške oziroma portfeljske naložbe. Pri strateških naložbah mora država ohraniti najmanj 50 odstotkov in eno delnico, hkrati pa omogoča tudi znižanje pod 50 odstotkov in doseganje strateških ciljev prepušča koncesionarjem, kar pomeni, kot se glasijo opozorila, veliko tveganje za ključne strateške cilje države (infrastruktura, opravljanje javnih služb, zagotavljanje varnosti ipd.) ter neposreden vpliv na kakovost življenja ljudi in na življenjski standard v državi. Po drugi strani lahko sklad z nestrateškimi naložbami prosto razpolaga, kar pomeni nevarnost privatizacije tistega premoženja, ki sedaj na primer sodi med pomembne naložbe države. Katero premoženje sodi med strateške in katero med nestrateške naložbe, pa bo določeno s strategijo upravljanja naložb, ki jo na predlog vlade sprejme državni zbor z navadno večino navzočih poslancev. To še enkrat več pomeni popoln nadzor vladajoče politike nad celotnim premoženjem države oziroma nad tistim, kar je od njega še ostalo.

Če bo obveljalo, da ima sklad tudi pristojnost imenovanja članov nadzornega sveta Slovenske tiskovne agencije (STA), bo to pomenilo – sploh glede na ogabno izživljanje vladnega urada za komuniciranje nad STA, ki smo ga prisiljeni spremljati že več mesecev – tveganje za zagotavljanje neodvisnih informacij iz Slovenije in tujine, pomeni pa tudi grožnjo za poseg v novinarsko in uredniško avtonomijo ter še marsikaj zraven.

Share