Nenad je od ustanovitvenega kongresa februarja 2020 zastopnik tričlanskega predsedstva Sindikata osebne asistence (SOA). Sindikat so ustanovili zaradi nakopičenih težav, šele od lanskega leta je namreč to področje zakonsko urejeno, čeprav nekateri delo osebnega asistenta opravljajo že vrsto let.


Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo: 

Jedrna skupina osebnih asistentov, iz katere se je razvil sindikat osebne asistence, obstaja že leta. Ob uveljavitvi Zakona o osebni asistenci (ZOA) v začetku 2019 pa je postalo jasno, da ta za hendikepirane in družbo nasploh sicer izredno pomemben zakon nas osebne asistente pušča v zelo šibkem položajupa smo se zaposleni pri različnih izvajalcih povezali in se samoorganizirali kot sindikat. Zato smo istega leta začeli resno razmišljati, kaj lahko storimo, in proti koncu leta tudi konkretno delati na tem, da se kot asistenti, zaposleni pri različnih izvajalcih osebne asistence, povežemo, in da se skupaj samoorganiziramo kot sindikat. SOA smo ustanovili konec februarja letos, tako da smo pravzaprav še v začetni fazi; poglavitna naloga je še vedno aktiviranje in včlanjevanje osebnih asistentov. Sindikat za nas ni zgolj nekakšen servis, ki članom ponuja storitve, ali celo nekakšna zavarovalnica, pač pa predvsem organizirana vzajemna solidarnost delavstva. Že na ustanovitveni skupščini nas je bilo nekaj čez petdeset.

Najpomembnejši sindikalni dosežki v tem kratkem času obstoja:

Najpomembnejša je sama ustanovitev SOA in predvsem temelji, na katerih smo se osebni asistenti povezali. To sta zavzemanje za interese delavstva ter delavska solidarnost in demokratičnost.

Naš prvi večji dosežek je bila izboritev kriznega dodatka za vse zaposlene na področju osebne asistence. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je namreč izvajalcem osebne asistence poslalo navodilo, naj zaposlenim ne izplačujejo nikakršnega dodatka, ker da naj bi bili izvajalci osebne asistence posredni uporabniki proračuna (kar ni držalo), hkrati pa da ne sodimo v javni sektor. Ministrstvu in izvajalcem osebne asistence smo poslali več zaporednih dopisov, v katerih smo ministrstvo opozorili, da izvajalci osebne asistence niso posredni uporabniki proračuna, obenem pa izvajalce pozivali, naj ga izplačujejo, ter uveljavijo svoje pravice, ki jim jih zagotavlja prvi paket ukrepov. Ministrstvo se nanje sicer ni odzvalo, je pa 25. maja izvajalcem osebne asistence priznalo, da niso posredni uporabniki proračuna in preklicalo svoje prejšnje navodilo.

V sodelovanju s Centrom za družbeno raziskovanje smo opravili tudi anketo o položaju osebnih asistentov med epidemijo, s katero smo zajeli več kot deset odstotkov vseh osebnih asistentov in pokazali, da so se številni (psihični in fizični) pritiski na asistente še povečali.

Najpomembnejša pa je sama ustanovitev SOA in predvsem temelji, na katerih smo se osebni asistenti povezali. V 1. člen statuta smo zapisali, da se združujemo »z namenom organiziranega zavzemanja za naše interese in interese delavskega razreda nasploh« ter da sta temeljni vrednoti delavska solidarnost in demokratičnost. Naloga vsega članstva pa je, da te besede uresničujemo v praksi, da ne bodo ostale na papirju.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Čeprav smo bili upravičeno zadovoljni z izplačilom dodatka, smo se zelo dobro zavedali omejenega dosega naših trenutnih zmožnosti, ko večina osebnih asistentov še ni vključena v sindikat. Ministrstvo je namreč v omenjenem primeru izdalo nezakonito navodilo. Zato smo lahko v zadnjem dopisu zagrozili s sodiščem. Podobno lahko marsikaj dosežemo v primerih kršitev s strani posameznih izvajalcev osebne asistence.

Čisto drugače pa je nastopi takrat, ko oziroma če ministrstvo ravna v škodo osebnih asistentov v mejah svojih pristojnosti, se pravi zakonito. Ali če izvajalec osebne asistence ravna v škodo asistentov, ne da bi kršil zakonodajo. V takih primerih se ne moremo sklicevati na institucije pravne države, saj nas med drugim ravno njena zakonodaja postavlja v šibkejši položaj. Če torej želimo svoj položaj bistveno izboljšati, lahko to dosežemo le tako, da delujemo skupaj, združeni, kot aktivni osebni asistenti, ki smo sindikat. Marsičesa pa tudi združeni in aktivni osebni asistenti nikakor ne bomo mogli doseči sami, temveč le združeni in aktivni delavci, skupaj s tovariši vseh drugih panog.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Pritiski k čim manjši porabi javnih sredstev, torej k odpravi države blaginje, potekajo že od sedemdesetih, in tudi v prihodnje ne bodo manjši. Pravice, ki so se nam vsem zdele samoumevne, je pravzaprav izborilo delavstvo. Država blaginje je bila politično možna, ker je znotraj kapitalistične družbene ureditve obstajala krepka silnica združenega delavstva. Danes se večina delavcev sploh ne zaveda, da so delavci in da imajo skupne interese. Žal pa je pravice in državo blaginje vedno mogoče odpravljati, ko se razmerje sil spremeni, tudi zaradi napak samega delavskega gibanja.

Od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj ali manj nenehno potekajo pritiski k čim manjši porabi javnih sredstev, torej k odpravi države blaginje. Ne gre torej za »mladostniške težave« t. i. »tranzicijskih« držav, kjer »se še nismo naučili odgovornega kapitalizma«, temveč za nekaj, kar se je začelo in tudi zdaj poteka ravno na Zahodu, v državah kapitalističnega centra, kot sta ZDA in Velika Britanija. Ti pritiski tudi v prihodnje ne bodo manjši. Pravice, ki so se nam vsem zdele samoumevne, in tudi tiste, ki smo jih zavidali drugim (npr. »skandinavski model«), so bile pravzaprav izborjene. Izborilo jih je delavstvo v času, ko je bil njegov položaj bistveno močnejši, kot je danes, ko se večina delavcev sploh ne zaveda, da so delavci, in da imajo kot delavci skupne interese. Država blaginje je bila politično mogoča in zaželena, ker je znotraj kapitalistične družbene ureditve obstajala krepka silnica združenega delavstva. Žal pa je pravice in državo blaginje vedno mogoče odpravljati, ko se razmerje sil spremeni, tudi zaradi napak samega delavskega gibanja. Ob ukrepih zaradi pandemije je sicer videti, da gre brez malikovanja »svetih krav«, kakršno je fiskalno pravilo; toda naivno bi bilo sklepati, da gre za streznitev in da nas samodejno čakajo boljši časi. Boljšo prihodnost bo treba izboriti, moč združenega delavstva bo treba spet okrepiti.

Za to pa sta potrebna dva pogoja: delavci se moramo načrtno organizirati v naših delovnih okoljih. Pa ne le organizirati v smislu včlanjevanja za zbiranje članarine in zagovarjanje naših poklicnih ali panožnih interesov, ampak organizirati za obrambo splošnih interesov delavskega razreda.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Treba je početi dvoje: 1. brezpogojno izkazovati tovarištvo do (so)delavcev v čisto konkretni, materialni obliki; 2. vseskozi ohranjati vizijo boljše, pravičnejše družbene ureditve za vse in se ne zadovoljevati s koncesijami, ki nam jih uspe izpogajati za izboljšanje našega trenutnega položaja. K prvemu sodi konkretizacija in realizacija krilatic kot so »vsi za enega, eden za vse«, »napad na enega je napad na vse«. Mnogim delavcem sploh ni jasno, kaj naj bi sindikat bil in večina se boji, da bi s pridružitvijo pravzaprav ogrozili svojo zaposlitev. Zato bi bilo nujno, da sindikati npr. pravno zastopništvo na sodiščih vsaj enkrat – vsaj prvič – zagotovijo tudi nečlanom.

Do sodelavcev moramo namreč pristopiti kot tovariši, ki smo pripravljeni pomagati, ne kot zavarovalniški agentje, ki zgolj seznanjamo s prednostmi članstva in prepričujemo, da se slednje in z njim povezana članarina še kako izplačata. Tudi če smo zelo prepričljivi agentje, ki smo zmožni včlaniti številne, takšno včlanjevanje ne more razviti pristne solidarnosti in vzajemnosti, kaj šele tovarištva, saj gre vendar za povsem običajno »daj-dam« razmerje, povsem v skladu s prevladujočimi družbenoekonomskimi trendi in poslovno logiko. Zato lahko zgolj reproducira vladajočo ideologijo.

Ko sem v začetku devetdesetih dalj časa živel na Novi Zelandiji, ki je takrat še bila izrazit primer »skandinavskega modela«, sem zaradi okužbe majhne rane dobil zastrupitev krvi. V zdravstvenem domu so me pozdravili, čeprav nisem imel zavarovanja, in celo za osebne dokumente (ki jih tudi nisem imel) me niso vprašali. Takšna izkušnja je transformativna. Poslej nikoli nisem niti za hip podvomil o smiselnosti plačevanja davkov in upravičenosti obdavčevanja. Podobno se mi tudi sindikalna članarina nikakor ne more zdeti previsoka, saj vem, čemu je namenjena.

Obraz sindikata je: 

V Sindikatu osebne asistence si želimo, da bi bili vsi člani aktivni in s tem obrazi sindikata. Zato tudi imamo kolektivno vodstvo: glavni odbor in tričlansko predsedstvo. Obraz sindikata naj bo torej kolektiv združenih in povezanih delavcev.

Share