Metka Roksandić

… je naša kolegica iz Sindikata upokojencev Slovenije (Sus), ki je tistim, ki že dalj časa spremljamo sindikalno in žensko gibanje, ni treba posebej predstavljati. 


Kakšna je bila tvoja dosedanja sindikalna in aktivistična pot, zlasti na področju enakih možnosti?

Na sindikalno pot sem se podala kot predsednica sindikata takrat velikega gradbenega podjetja v Mariboru leta 1985 in ga nadaljevala kot profesionalna predsednica občinskega sindikata Maribor Pobrežje, potem še na čelu mesta Maribor, Podravja, dokler nisem v Ljubljani leta 1996 v ZSSS prevzela vodenje sindikalne koordinacije za pridruževanje Slovenije Evropski uniji. In v tem procesu sem spoznavala enakost žensk in moških kot eno izmed temeljnih vrednot EU in zakonodajo, ki omogoča njeno udejanjanje. Kot izvršna sekretarka v ZSSS sem leta 2000  prevzela področje enakosti spolov. In takrat smo v ZSSS ustanovili odbor za enake možnosti žensk in moških.

To so bila moja ključna leta prepoznavanja in spoznavanja področja enakosti žensk in moških. Kot sindikalistka in ženska sem vedno sledila svojemu občutku za socialno pravičnost. In tako sem po upokojitvi prevzela vodenje nevladne organizacije Ženski lobi Slovenije, ki sem ga vodila pet let. Veliko dela je bilo narejenega, predvsem  pri uveljavljanju enakih možnosti žensk v praksi. Sodelovanje v Evropskem ženskem lobiju ti razširi obzorje, spoznavaš realnost v drugih državah in postaneš še bolj občutljiv za prepoznavanje težav in ovir za doseganje enakosti spolov v družbi.

Pravice žensk v družbi niso samoumevne, ampak so plod trdega in dolgoletnega boja. Zdi se, da so te pravice vedno znova in v zadnjem času še posebej ogrožene. Katere velja še posebej izpostaviti?

Najbolj ogroža pravice žensk splošno prepričanje, da imamo v naši družbi ženske enake pravice kot moški, oziroma stališče mlajših moških, da moški izgubljajo svoje pravice. To se prepoznava tako v raziskavi Stališča žensk in moških do enakosti spolov v Sloveniji iz leta 2016, zmanjševanju pomena   ustrezne organiziranosti področja enakosti spolov v vladah od leta 2012 naprej, ukinjanju pozitivnih ukrepov za ženske v zakonodaji, še posebej pokojninski. Takšni pogledi so vidni tudi v ZSSS. Kažejo se kot posledice pri zmanjševanju dosedanjih pravic žensk tako pri obravnavi predlagane zakonodaje kot pri spodbujanju enakosti žensk v delovnem okolju s konkretnimi rešitvami, kot so opredeljene v programu ZSSS, in nepodelitvah nagrad roža mogota.  

V zadnjem času je v javnosti veliko govora o problemu nasilja, zlasti nasilja nad ženskami. Zakaj je to tudi sindikalna tema?

Nasilje nad ženskami je družben problem, zato je pomembno, kako nanj reagiramo kot družba. Vsako nasilje nad žensko je nedopustno, ne glede na to, kje se dogaja. Temeljna vrednota sindikalnega združevanja je solidarnost. Zato ni dvoma, da moramo kot sindikat podpreti boj proti nasilju nad ženskami. Ženske so v največji meri podvržene nasilju, 95 odstotkov storilcev je moških. Gre za enakost žensk v družbi, zato je naš solidaren odziv v Sloveniji pomemben, kot je bila pomembna solidarnostna izjava in podpora Evropske konfederacije sindikatov ob množičnih protestih žensk na Poljskem ob popolni prepovedi splava.

V Ženskem lobiju Slovenije ste pred leti naredili analizo volilnega sistema v Sloveniji in jasno pokazali, kako so ženske v njem izigrane. Kaj bi bilo treba narediti na tem področju za večjo zastopanost žensk v javni in politično-odločevalski sferi?

Za večjo udeležbo žensk v politiki je nujno zagotoviti možnosti za njihovo večjo izvoljivost. Spolne kvote so omogočile več žensk tako v državnem zboru kot v občinskih svetih, a so se pokazale tudi pomanjkljivosti. Za več žensk v državnem zboru smo predlagali ukinitev volilnih okrajev, uvedbo enotne kandidatne liste v volilni enoti z izmeničnim razvrščanjem spolov na prvo mesto kandidatnih list. Enako smo analizirali volitve v občinske svete in predlagali spremembe. A politične volje za spremembo ni, ohranja se sistem volitev, ki ženske sistemsko diskriminira.

Pogosto slišimo izjave, da smo si ženske »same krive« za svoj položaj in za to, kako ravnajo z nami. Kaj bi sporočila takšnim »analitikom«? So vzroki vendarle tudi sistemski?

Moč odločanja v družbi pri nas in v večini držav je v moških rokah, podatki in analize to jasno povedo. Že bitka za volilno pravico žensk je to jasno pokazala. Obe svetovni vojni sta prispevali, da je bila volilna pravica žensk uveljavljena, sprejeli so jo moški. Indeks enakosti spolov za leto 2020 v višini 67,7 kaže nazadovanje enakosti spolov v Sloveniji. Prenašanje odgovornosti za neenakost žensk v družbi na same ženske, ki so pri odločanju v manjšini, kaže na sprevrženost tistih, ki to izjavljajo.

Sama imaš veliko stikov s Španijo. Kaj lahko poveš o reševanju problemov enakih možnosti žensk in moških v tamkajšnji družbi?

Španija od leta 2007 pomembno napreduje, kar potrjuje tudi evropski indeks enakosti spolov 72, in se uvršča med osem najvišjih v EU. Ima izredno močno in finančno dobro podprto strukturo za enakost spolov od državne ravni do regij, provinc in občin. Ob tem pa še podpira veliko število nevladnih organizacij. Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk 2018 se je zgodila zgodovinska mobilizacija žensk in podpornikov pravic žensk po vsej Španiji, samo v Madridu več kot milijon. Sama sem bila leta 2019 v manjšem andaluzijskem mestu in doživela mogočen večerni pohod po mestu z množično udeležbo. Za najbolj pomembno se je pokazala politična podpora, kar se navzven kaže najbolj pri boju proti nasilju nad ženskami. Vsakič, ko moški ubije ženo, se naslednji dan v tisti občini zbere politično vodstvo občine in prebivalci in posvetijo minuto spomina na žrtev, ne glede na narodnost ženske. Mediji takoj ob novici objavijo, da jo je ubil moški, in ne zaradi ljubosumja, družinskih razmer ipd., kot vidimo in beremo v Sloveniji. Politična volja in podpora je najpomembnejša za spreminjanje razmer in Španiji uspeva.

Share