Ana Pantnar in Maja Horvat

Ana in Maja sta predstavnici nove generacije sindikalistk v občinskem podjetju Energetika Celje, kjer sta zaposleni kot referentka obračuna in inženirka priprave dela. Skrbita za obračune energije, reklamacije in energetsko knjigovodstvo za šole in vrtce. Svoje kratko sindikalno delovanje jemljeta s kar največjo odgovornostjo ter članom in članicam podjetniškega Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami (SKVNS) nudita nasvete in oporo ter s svojim delom dokazujeta, da je borba za delavske pravice uspešna tudi in predvsem zaradi medgeneracijskega povezovanja s starejšimi sindikalnimi aktivisti in aktivistkami.

Kako se je začela vajina sindikalna pot?

Maja: Najina zgodba je podobna. Včlanila sem se, ko so se name začeli izvajati pritiski in sem se po pomoč obrnila na predsednika Sindikata Energetika Celje Štefana Vrečka.

Ana: Jaz sem se včlanila, ko sem se redno zaposlila. Slišala sem namreč veliko dobrih zadev o delovanju sindikata in se mi je zdelo prav, da solidarnostno podprem vse druge, ki bi lahko imeli težave.

Se vama zdi, da je mobingiranje ena najpogostejših oblik pritiska na zaposlene?

Ana in Maja: V vsakem podjetju se najde nekdo, ki mobingira. Običajno nastopi, ko že nekaj veš o podjetju in postaneš v očeh nekoga drugega malo nevaren, nekakšna konkurenca. A za mobingiranje ne obstaja nikakršno pravilo, saj ga lahko izvajajo tudi podrejeni. Malo je odvisno tudi od tega, kakšen karakter si; ko prideš nekam na novo, se še ne znajdeš in ne veš, kje postaviti meje med poklicnim in zasebnim. Takrat si hitro lahko žrtev mobinga.

Kako naj se v takih razmerah odzove sindikat?

Ana in Maja: Sindikat mora v takih situacijah dati oporo vsakomur, tako članom kot nečlanom. Včasih je dovolj že zgolj prisluhniti, se pogovoriti in reflektirati, kako je prišlo do nečesa in kako to razrešiti.

Kako deluje sindikat v Energetiki Celje?

Maja: Imamo več podružnic, ena je na sedežu podjetja, druga je v toplarni Celje, predsednik je še vedno Štefan Vrečko, Ana pa je podpredsednica sindikata na sedežu podjetja. Naše delo je precej naporno in zelo odgovorno; člani in članice imajo pričakovanja, vsak primer je treba obravnavati individualno in s pravo mero razumevanja.

Ana: Ni lahko, sploh ne, saj sem članica šele pet let. Kljub temu, da imava z Majo že kar precej izkušenj, je pri najinem delu zelo pomemben prenos znanja; od Štefana se vedno naučiva kaj novega. Ta medgeneracijska izmenjava se mi zdi nekaj zelo pomembnega, za vsak sindikat.

Kakšna se vama zdi najpomembnejša funkcija sindikata v podjetju?

Maja: Sindikat mora svojim članom dati občutek varnosti, ne gre zgolj za pravno pomoč. Ko si član sindikata, si član neke velike organizacije, velike družine, ki poskrbi za svoje bližnje tako v razmerah, ko potrebujejo pomoč, kot v bolj sproščenem druženju.

Ana: A tega se mnogi ne zavedajo, dokler ne potrebujejo pomoči. Ko je vse »poštimano«, se ljudje redkeje odločajo za članstvo. In to želimo spremeniti, to zavedanje, da je članstvo nujno tudi v mirnih časih. Navsezadnje gre za neko obliko solidarnosti.

S kakšnimi izzivi se še soočata pri svojem delu?

Maja: Velika razlika je pri nagovarjanju mlajših in starejših članov in članic. Starejši čutijo veliko večjo pripadnost podjetju kot recimo najina generacija. Čutijo, da je firma nekako njihova, kar se izraža tudi v govoru. Ko so na terenu, govorijo o svojem delu in svojih strankah, mlajši tega ne čutijo. Veliko lažje delovno mesto tudi zamenjajo, prevladuje pa miselnost o nepotrebnosti sindikata.

Ana: Od mlajših kolegov pogosto poslušava: »Sindikat mi ne more pomagati boljše, kot si lahko sam/a,« in podobne izjave, ki so rezultat tega, da boje z upravo bijemo za vse delavke in delavce, ne zgolj za člane. Tega se premalokrat zavedajo tisti, ki jih članstvo v sindikatu ne nagovori.

Kako prepričati mlade, da je udejstovanje v sindikalizmu smotrno?

Maja: To ni lahka naloga. En del problema je tudi v tem, da se mladi ne zaposlujejo več pri dvajsetih. V moji generaciji nas je šla po srednji šoli večina delat, zdaj se ljudje zaposlujejo pri tridesetih, z jasno izdelanimi predstavami, kaj, kje in kako želijo delati. In podoben je njihov odnos do sindikalizma. Zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da so predstavniki sindikata ljudje, ki vzbujajo pozitivna in spodbudna čustva. Ljudje, ki si jih člani in članice zapomnijo po njihovem pristopu, delu in vedenju. Zaradi Štefana se je k nam včlanilo veliko članov, enako se zdaj dogaja tudi Ani, ker je prizadevna in zavedna sindikalistka.

Ana (smeh): Ni tako bombastično, kot opisuje Maja, ampak nekaj novih pa vseeno je. Pomembno je, kako se kot sindikalist povežeš z delavci in kako jim znaš predstaviti in odgovoriti na teme, ki jih zanimajo.

Za konec: kakšne veščine mora imeti dobra sindikalistka?

Ana in Maja: Ne sme reagirati na prvo žogo, temveč si mora vzeti čas za premislek in odziv. Mora znati pomiriti sogovornika, a znati biti tudi vzkipljiva in udariti po mizi, če je treba – recimo na pogajanjih z delodajalcem. Predvsem pa mora biti potrpežljiva in vztrajna, saj se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Včasih je za rešitev nekega problema potrebnih več korakov. To vse naju uči Štefan s svojim vsakdanjim delom.

Štefan  (ki prisluškuje ob strani, se namuzne): Sindikat ni šprint, sindikat je maraton!

Miha Poredoš