Borut Štraus

… je že vso svojo delovno dobo v sindikatu. Zdaj je podpredsednik Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti v murskosoboškem Pomgradu, enem večjih slovenskih gradbenih podjetij. Kot ekonomski tehnik dela na področju plač in vidi, kako zelo pomembno je, da so ljudje pravično in ustrezno plačani za svoje delo. Zagovarja stališče, da bi morala biti minimalna plača povsod absolutno plačno dno.


Kakšna je vaša dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo?

Član sindikata sem od prvega dneva zaposlitve, to je od leta 1983. Ves čas delam v istem podjetju, samo njegovi nazivi so se spreminjali. Začel sem v podjetju Konstruktor TOZD Pomurje, zdaj je to Pomgrad.

Že kmalu sem bil aktiven član, pomagal sem pri stečajih, pripraviti zahtevke, obračune. Delam namreč pri obračunu plač, kar je po novem kadrovski sektor.

Glede tega, kdo naj bo predsednik sindikata, sem se vedno zavzemal za to, da je to nekdo od zunaj. Zato smo to tudi predlagali in zdaj je predsednica sindikata v naši firmi sekretarka območja Zdenka Bobovec. Zunanji sindikalist ni odvisen toliko od delodajalca, lažje pove marsikaj, potem pa odide in za seboj zapre vrata. Sam sem podpredsednik. Kmalu bomo izvolili nove člane izvršnega odbora, jaz pa bom še pomagal, kolikor bom lahko.

Kateri so najbolj spomina vredni sindikalni dosežki?

Sigurno ni vse tako, kot bi si želeli. Lahko pa povem, da je pri prizadevanjih za plače pri nas velik uspeh to, da je prvi tarifni razred minimalna plača. Videti pa je tudi že napredek pri vseh plačah. Ko se je prvič malo več dvignila minimalna plača, se je popravila samo ta, v drugi fazi je bilo tudi že nekaj drugih popravkov, zdaj v tretji fazi pa se je popravilo še bolj. Uravnilovka, ki je bila v začetku, se počasi spreminja, tako da so najprej drugi dobili po pol odstotka več, zdaj dobivajo že tri do štiri odstotke. Moje stališče je vedno, da morajo biti ljudje zadovoljni.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Mene ob zaposlitvi ni nihče vprašal, ali bom v sindikatu, vanj sem bil avtomatsko sprejet. Delam na tem, da bi naše kadrovske službe to tudi ponujale, pa za zdaj še tega ne počnejo.

Dejstvo pa je, da sindikat potrebujemo. Če ga ne bi bilo, bi bili vsi vrženi v en koš in bi dobivali malo tega, malo onega. Treba je delati na tem, da postanemo močnejši, saj zdaj nečlani pritiskajo na člane. Na žalost je uprava ob sprejemu nove kolektivne pogodbe sklenila, da ta velja za vse enako, recimo jubilejne nagrade. Nečlani zdaj pravijo: »Zakaj bi bil član, minimalko dobim«. To miselnost ljudi je težko preseči.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Če je članstva malo, nas delodajalci ne upoštevajo. Ljudje se včlanjujejo, pozitiven trend se pozna povsod, tudi pri nas. Prepričati jih pa ni lahko. Še posebej tiste, ki so zaposleni za določen čas. Imam sodelavca, ki je obljubil, da se bo vpisal v sindikat takoj, ko bo dobil pogodbo za nedoločen čas, in to je tudi storil.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa. Kaj je treba delati drugače, da bomo še boljši?

To je pa skoraj takšno vprašanje kot ugibanje, katere številke bodo izžrebane na lotu.

Potrebna je prava komunikacija, zbori delavcev, kot so bili nekdaj. 

V naši dejavnosti, kjer imamo več enot in gradbišč, je sindikalno delo še težje. Volitve smo izpeljali tako, da smo za mehanizacijo in za gradbeno operativo poslali glasovnice po pošti. Odziv je bil kar dober. Na gradbiščih je zbore članstva zelo težko izvesti. Kjer je mogoče, pa smo jih naredili. 

Kakšen človek mora biti sindikalist?

Človek brez fige v žepu, da za tistim, kar pove, tudi stoji, da vztraja, zavzema stališče. Na dolgi rok se vztrajnost sigurno obnese.

Bi se sam še enkrat odločil za sindikalno pot?

Bi, zato ker delaš dobre stvari. Za delavce, brez katerih tudi naših kapitalistov ne bi bilo. V določenih fazah se tega tudi že zavedajo in upam, da se bodo vedno bolj.

Je to povezano z mankom kadrov? Mladi se za poklice gradbeništva menda ne odločajo, ker so težki in slabo plačani.

V Pomurju so vedno bili dobri tesarji in zidarji, znani po celem svetu. Trenutno je mladih malo. Pohvaliti pa moram našega delodajalca, da organizira predstavitve, da prihajajo k nam na obisk že otroci iz vrtca, a so starši tisti, ki usmerjajo otroke drugam. Naš delodajalec ima tudi fundacijo za financiranje nadarjenih študentov, imamo štipendiste – to se počasi vrača.

Ste optimist?

Če obstaja panoga, je sigurno tudi možnost za sindikalizem. Lepo bi bilo, da bi bil vsak član sindikata.

Share