Majda Stubelj

… je vidna dolgoletna aktivistka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije, ki o svoji vztrajnosti pravi: »Sem že od nekdaj takšna, da če me spodijo skozi vrata, zlezem nazaj skozi okno«. Videti ljudi, prisluhniti njihovim problemom in pomagati, kjer lahko, pravi, da je njeno vodilo v življenju. Vse to pogreša tudi v delovnih okoljih, kjer se vse bolj vsi ženemo eden mimo drugega.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

V sindikat sem se včlanila kmalu po zaposlitvi na Pošti Slovenije, moje aktivno sodelovanje v sindikatu pa se je začelo, ko je v meni prepoznal potencial prejšnji predsednik Srba Krstič.

Najprej sem bila zaupnica, potem sem postala predsednica sindikata na takratni poslovni enoti Nova Gorica, že drugi mandat pa sem na ravni celotne družbe Pošta Slovenije predsednica sindikalne konference.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Vsaka pomoč, ki pride do drugega človeka, je zame dosežek, pa naj bo to pomoč članom, sodelavcu, študentu … Starejša kot sem, bolj se trudim pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. Z nepoštenim delom in kritiziranjem drugih lahko na kratki rok res dosežeš veliko, se pa prej ali slej pokaže, da nisi delal dobro, in te to lahko popelje v propad. Zato zagovarjam pošteno delo in spoštljiv odnos do drugih.

O posameznih dosežkih ne želim veliko govoriti, a veliko stvari sem uredila, odkar sem sindikalistka. Na primer, pred časom, ko sem zahtevala dodatek za svoje sodelavce v pretovornem delu pošte, ki so res delali v nevzdržnih prostorskih pogojih, se je potem zelo hitro zgodila prenova prostorov.

Z vztrajnostjo lahko veliko dosežeš. Že od malega sem se naučila prepričanja, da je treba biti vztrajen, in če te spodijo skozi vrata, pač odpreti druga ali pa zlesti skozi okno.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Zaposleni smo danes v službah tempirani skoraj vsako minuto. Žal mi je, da si ne moremo vzeti časa drug za drugega. Se mi je že zgodilo, da sem videla, da je sodelavka slabe volje in je nisem imela časa niti vprašati, če ji lahko pomagam, potem pa sem se doma zaskrbljena spomnila na to. Resnično mi je žal, da so takšni časi, ko nimamo časa eden za drugega, nimamo si časa povedati, kaj nas muči, zakaj smo veseli. Tukaj zelo veliko izgubljamo, saj so prijazne besede in lepi trenutki edini, ki bodo večno z nami in ki nas resnično bogatijo. Žal bomo na tem področju morali vsi skupaj veliko delati, da bomo spet začeli živeti eden za drugega.

Že 19 let delam na pošti in opažam bistvene spremembe, zlasti so na udaru odnosi. Tekmovalnost je prisotna povsod, kamor koli se obrneš. Tudi delodajalcem moramo odpreti oči, da nihče ne more delati dobro, biti visoko produktiven, če je tako.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Sama prisegam na znanje, tega je treba osvojiti čim več, da lahko delamo dobro. Zato se tudi izobražujem, ravnokar končujem en študij in že razmišljam o tem, da bi študirala še kaj, recimo sociologijo, saj bi tako lažje razumela, kaj se dogaja. Tudi v sindikatih potrebujemo različna znanja.

Kako (so)delavce in (so)delavke spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Moja izkušnja je, da če si za nekoga vzameš čas in mu razložiš, kaj je sindikat in kaj ima od njega, je uspeh, ne morem reči stoodstoten, je pa velik. Treba je ljudem jasno povedati, da gre članarina tudi za solidarnostno pomoč, za zavarovanje, za pomoč takrat, ko jo nekdo nujno potrebuje. Prav je, da stopimo skupaj.

Drug problem pa je dobiti sindikalne aktiviste, sindikalne zaupnike. Ljudje preprosto niso več pripravljeni za sindikalno delo, biti z njim izpostavljeni, brezplačno vlagati svoj čas in energijo. Treba je več delati za solidarnost.

Majda Stubelj je leta 2015 dobila nagrado ZSSS s področja enakih možnosti roža mogota, saj je pripomogla k ureditvi položaja sodelavke, matere petih otrok, ki naj bi ostala brez službe, in sodelavke, ki zaradi oddaljenosti delovnega mesta od kraja svojega bivanja ni mogla uresničevati svojega zasebnega in poklicnega življenja. Takrat je dejala, da je v ZSSS spoznala številne »čudovite kolegice in kolege in pridobila veliko novega znanja z vključitvijo v sindikalno akademijo«, in se zahvalila za podporo vsem, ki so opazili njen trud. Tako bi po njenem moral vsak delodajalec opaziti in nagraditi uspešnega delavca, saj je to spodbuda za boljše delo v naprej. Lastnikom podjetij oziroma delodajalcem so v teh težkih časih pomembni produktivnost, konkurenčnost in dobiček. Slednjega je najmanj deležen »prav tisti mali človek, ki v skrbi za svojo družino pristaja na vsakršne delovne pogoje, samo da obdrži delo,« je še opozorila.

Obraz sindikata je:

Moraš biti človeški, sočuten do drugih ljudi, jih razumeti. Če človeka razumeš, mu boš tudi pomagal. Ne pričakujem hvaležnosti, mi pa veliko pomeni zahvala, ta poplača trud in čas. A je malo takih, ki jo zmorejo.