Darinka Auguštiner

… je že upokojena sindikalistka, ki je v ZSSS in Sindikatu zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) pustila neizbrisen pečat. Po osemintridesetih letih dela se je upokojila leta 2012. Doma je iz Maribora. Kot pravi, so z družino živeli skromno, kljub temu pa so vsako leto z vlakom odšli na morje in bivali v sindikalnih domovih, ki so bili njen prvi stik s sindikati. Zdaj čas namenja domačim, vnukoma, vrtu okoli doma: »Rada pa preberem tudi kako knjigo in se kaj novega naučim. Vključila sem se v skupino Potujemo po Sloveniji v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje, s katero smo prekrižarili našo Slovenijo in zamejstvo. Ponosna pa sem tudi na to, da sem postala prostovoljka sovoditeljica pogovorne skupine starih ljudi v okviru Medgeneracijskega društva Drava v Mariboru. Obe aktivnosti mi veliko pomenita. Preprosto čutim, da moramo stari ljudje biti aktivni in povezani tudi na tak način


Kako bi opisali svojo sindikalno pot?

Ko sem se zaposlila, je bil velik poudarek na izboljševanju tako imenovanega »družbenega standarda zaposlenih«. Vodstvo bolnišnice in moji nadrejeni so bili temu zelo naklonjeni. Iz sredstev sklada skupne porabe za stanovanjske namene je bolnišnica kupila številna stanovanja. V okviru sredstev sklada skupne porabe za druge namene pa so bila sredstva namenjena regresu za dopust, nakupu počitniških kapacitet, za športne in kulturne aktivnosti, za pomoči delavcem, ki so jih prizadele elementarne in druge nesreče. Vse te aktivnosti so se izvajale v sodelovanju s sindikatom, v katerega smo bili takrat vsi vključeni. Če si pokazal zanimanje, si kmalu dobil zadolžitve in funkcije. Tako sem postala članica izvršnega odbora in kasneje predsednica osnovne organizacije sindikata delovne skupnosti. Osnovne organizacije tozdov (temeljnih organizacij združenega dela) so bile povezane v Sindikat Splošne bolnišnice Maribor, ta pa v občinski sindikat. Dolga leta sem predsedniško funkcijo opravljala profesionalno.

V tem času smo sindikalne aktivnosti zelo razširili. Zavzeli smo stališče, da je potrebno članom poleg pravic iz delovnega razmerja nuditi tudi aktivnosti, ki bodo člane povezovale in prispevale k pripadnosti zavodu. Tako smo organizirali številne športne aktivnosti, kulturne dogodke, predavanja in seminarje s področja osebnostne rasti, druženja in srečanja z upokojenci, izlete ipd. Sočutno smo pomagali sodelavcem v stiskah s solidarnostnimi pomočmi. Skratka, želeli smo zagotoviti vsakemu članu, da poleg zagotavljanja pravic iz delovnega razmerja in varnosti pri delu najde tudi osebni razlog za članstvo v sindikatu. Lahko rečem, da smo z vodstvi zavoda korektno in dobro sodelovali. Bilo pa je tudi nekaj konfliktov, ko smo zagrozili tudi s stavko.

Kateri so vaši najbolj spomina vredni sindikalni dosežki?

Poleg funkcij v sindikatu zavoda sem bila aktivna tudi v organih Območne organizacije Podravja, SZSSS in ZSSS. Ponosna sem, da so mojo angažiranost cenili člani sindikata zavoda in me predlagali za prejem priznanja srebrni znak. Kasneje sem prejela tudi zlato priznanje ZSSS in bila predlagana za podelitev priznanja roža mogota. Omeniti moram tudi priznanje vodstva ZSSS, ki mi je zaupalo vodenje velikih demonstracij leta 2005 in vodenje kongresa ZSSS. Najbolj pa sem ponosna na svoje delo v sindikatu zavoda. Posebej toplo mi je pri srcu, ko srečam nekdanje člane in mi rečejo, da me pogrešajo. Torej sem pustila dober pečat s svojim delom.

Kaj vas je najbolj motiviralo za aktivno sindikalno delovanje?

Občutek, da lahko nekaj dobrega narediš za druge in tudi zase, saj te to napolnjuje z novo energijo. Če znaš prisluhniti in pogledati naokoli, je vedno mogoče komu pomagati ali nekaj narediti in s tem kaj spremeniti … In ko enkrat začneš, zlepa ne moreš nehati …

Kako danes gledate na preteklo delovanje sindikatov?

Pred tridesetimi leti je bil ustanovljen Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije. Največ zaslug za ustanovitev in njegovo vodenje imata njegov prvi predsednik Erih Šerbec in sekretar Jože Korošec. Tisto obdobje je ob družbenih spremembah vplivalo tudi na sindikate. Pojav sindikalnega pluralizma je prav v naši dejavnosti dobil največji razmah. Poklicni sindikati so predstavljali svoje specifične interese, naš sindikat pa je ves čas zastopal interese vseh zaposlenih v zdravstvu. To stališče je prišlo posebej do izraza v času pogajanj za kolektivno pogodbo dejavnosti in med dolgoletnimi pogajanji za novi plačni sistem.  

Verjetno bi kakšne stvari naredili tudi drugače?

S časovne distance je lahko govoriti, da bi se dalo narediti kaj drugače. Takrat smo naredili, kar smo najboljše znali. Dejstvo pa je, da bi bil svet veliko boljši, če bi vsa dejanja temeljila na sodelovanju, konstruktivnosti … Žal tudi v sindikalnih vrstah ni vedno tako. In priznam, da me razprtije znotraj sindikatov in pljuvanje po njih še vedno prizadenejo.

Kaj po svojih dolgoletnih izkušnjah menite, kako je najbolje delavke in delavce spodbuditi, da se sindikalno organizirajo in aktivno delujejo?

Pogledati moramo v zgodovino in obuditi spomin. Ko je bilo dovolj hudo, so delavci ugotovili, da so samo skupaj dovolj močni za spremembe. In to velja tudi danes. Ne vem, kaj se bo moralo še zgoditi, da bodo ljudje ugotovili, da nobena pravica ni večna. Preveč že pridobljenih pravic so delavci v kratkem času zgubili. Očitno, da še ni dovolj hudo, da bi spoznali, da njihove interese zastopajo samo sindikati. Sindikat pa ni le organizacija, temveč so sindikat tudi člani. Več bo aktivnih članov, bolj bo sindikat močen. Moč sindikata je v članih!

Kakšne pa so po vašem mnenju lastnosti dobrega sindikalista oziroma sindikalistke?

Če nisi dober človek, če ne premoreš sočutja, če ne znaš poslušati, če ne znaš pred sebe postaviti drugih, če se ne nameravaš učiti, če ne znaš sodelovati z drugače mislečimi, če nisi predan temu, kar delaš – ne sprejmi funkcije!

Share