Urška Možina

Za našo tokratno sogovornico včlanitev in delovanje v sindikatu nikoli ni bilo vprašanje. Na Pošti Slovenije je zaposlena 23 let in prav toliko časa je v Sindikatu delavcev prometa in zvez (SDPZ) tudi sindikalno aktivna. Sindikalizem ima pravzaprav v družini, njena mama Hedvika je dolga leta vodila sindikat v mariborskem delu Pošte Slovenije. Sindikalnega dela, nedavno je stopila na novo pot predsednice sindikata podružnice SDPZ v Pošti Slovenije – PE Maribor, PE Poštni logistični center Maribor in uprava družbe, se ne brani in ga opravlja z veseljem.

Kje si zaposlena in kako dolgo si že v sindikatu? Kakšne so tvoje zadolžitve v sindikatu? 

Že 23 let delam na Pošti Slovenije. Delam na okencih, kot rezerva in večinoma nadomeščam vodje pošt po manjših poštah po Slovenskih goricah. S prvim dnevom, ko sem prišla na pošto, sem vstopila v sindikat. Že takoj na začetku sem bila aktivna, zelo hitro sem bila vključena v izvršni odbor in potem sem sčasoma prevzela vse več nalog. Bila sem zaupnica in potem so me vlekli naprej in dela nisem izpustila, saj se je treba boriti za delavce. Zdaj pa sem prevzela predsedovanje sindikatu. Aktivna sem tudi v odboru za pošto pri SDPZ. Na Pošti pa bom tudi članica odbora za pridobitev certifikata družini prijazno podjetje, ki je oblikovan na novo.  

Zakaj je to pomembno? 

Upam, da se bo vsaj na področju delovnega časa kaj izboljšalo. O tem se tudi največ pogovarjamo in za naše delavke in delavce, zlasti tiste, ki imajo otroke, je včasih težko uskladiti službo in družinske obveznosti.  

Katere sindikalne akcije na pošti so ti v teh letih najbolj ostale v spominu? 

Kolektivna pogodba, dvig plač, dvig regresa … še bi lahko naštevala. Ostaja pa še več zadev, ki jih je treba urediti. Na dostavi, na terenu, urediti delovne čase, tudi plače bi še lahko dvignili, menim, da si za svoje delo še vedno zaslužimo več. Vedno pa tudi primanjkuje delavk in delavcev. To se vidi. Če bi bilo več ljudi, bi bilo tudi manj bolniških odsotnosti. Mislim, da eni odhajajo v bolniške, ker preprosto več ne zmorejo. Ne moreš izkoristiti dopusta vedno, ko bi ga želel, si vzeti prostih dni, in tako se pač nabere. Zelo potrebno je pridobiti več delavk in delavcev. Sama podpiram, da se tistim, ki imajo otroke, omogoči dopust v času počitnic, ampak eni imajo za to razumevanje, drugi pa ne. Strinjam se pa tudi s tem, da moramo vsi imeti možnost prostih dni, ker si moramo odpočiti. Dopust je zelo pomemben, saj ne moreš vseskozi neprekinjeno delati brez dopusta, ker si potem zelo utrujen.

Kako pridobivaš nove članice in člane? 

Za to delam zelo intenzivno, ne mine mesec, da koga ne včlanim. Mi je pa verjetno lažje, saj sem stalno na terenu in v stiku z ljudmi. Ko nadomeščam po poštah, običajno pogledam, kdo še ni član, in se z njim pogovorim. Zelo mi je všeč, da imamo v SDPZ zgibanko, s katero lažje pristopim k potencialni članici ali članu in predstavim, kaj naš sindikat počne, kakšne ugodnosti nudi, za kaj si prizadevamo. Marsikdo najprej zavrne članstvo, češ da je »brez veze«, a potem vprašam, ali sploh ve, kaj je sindikat naredil zanj ali zanjo, od kod ima večjo plačo, da imamo kolektivno pogodbo … Običajno mi ob teh argumentih tudi uspe. Treba je graditi na dosežkih. Imam jasen cilj, da dosežem število članstva, vsaj polovico tega, kot je bilo v najboljših letih. To je zame pomembna naloga. In vem, da mi bo uspelo. (Smeh) 

Kakšen mora biti sindikalist, da mu ljudje zaupajo? 

Zagrizen moraš biti in se vedno postaviti na stran delavca. Vem, da nima delavec vedno vse prav, ampak treba mu je vedno pomagati. Sama poslušam, lahko me vedno pokličejo in vedno pomagam, kolikor lahko. Zaradi tega, ker sem se zavzemala za koga, sem tudi sama že bila premeščena, pa sem vseeno vztrajala.  

Sindikalisti smo vedno na udaru in včasih jih pač dobimo po glavi. To mi je jasno in tako pač je. Mogoče imamo to v familiji. (Smeh) 

Kaj vse se je spremenilo v dobrih dveh desetletjih tvojega dela na pošti in v sindikatu? 

Imam občutek, da se res vseskozi vse spreminja, tudi na boljše. Ampak če pogledam nazaj in kako je zdaj, je dela veliko več, vse več je novih stvari. Sama vse preberem, se naučim, kar je treba, s tem nimam težav. Več se dela z manj ljudmi. Ampak jaz grem vedno rada v službo in svoje delo rada opravljam. Zelo rada sem med ljudmi. Včasih pridem kam in vidim veliko slabe volje, pa rečem, da bo z malo dobre volje vse lažje.  

Je dobra volja lahko tudi sindikalna formula? 

Lahko. Sama vedno spodbujam, da bomo s tem, ko stopimo skupaj, vse naredili lažje. Solidarnost je zame pomembna.