Darja Pernek

Je dolgoletna sindikalistka in predsednica Sindikata UKC Maribor, najštevilčnejšega sindikata v Sindikatu zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS), ki poudarja pomen dobrega in odgovornega vodenja v dejavnosti zdravstvenega in socialnega varstva, kar pomembno prispeva tudi k boljšim odnosom in zadovoljstvu med zaposlenimi. V UKC Maribor je prišla leta 1998 po stečaju Jeklotehne Maribor, kjer je delala v tajništvu poslovne enote Orodje. Ob delu je končala Fakulteto za komercialne in poslovne vede in v želji po novih izzivih leta 2012 kandidirala za predsednico Sindikata UKC Maribor, kjer je bila letos izvoljena za že tretji mandat.

Kako bi opisala dosedanjo sindikalno pot?

Članica sindikata sem od prvega dne svoje delovne dobe. Prvi dan, ko sem šla v službo, mi je oče zabičal, da se moram nujno včlaniti v sindikat. Pred zaposlitvijo seveda o sindikalnem delovanju nisem kaj dosti vedela. Za predsednico Sindikata UKC Maribor sem nato kandidirala pred enajstimi leti, ko se je prejšnja predsednica upokojevala, jaz pa sem začutila, da se želim soočiti z novimi izzivi, še posebej zato, ker mi je bil sindikat vedno blizu in sem v njem videla varnost za zaposlenega. Zaradi velikega števila članov delo opravljam kot profesionalna predsednica, v UKC Maribor pa imam pisarno, kjer v rednem delovnem času skušam članom in članicam odgovoriti na njihova vprašanja, prisluhniti njihovim težavam, pogosto pa tudi malce poklepetamo.

S kakšnimi izzivi se pri tem soočaš?

Izzivov je ogromno, predvsem so tu pričakovanja članstva, ki obsegajo tudi zadeve, za katere sindikat sploh ni pristojen. V letih sindikalnega delovanja sem se naučila mnogo stvari, najpomembnejša pa je seveda, da znaš članstvu prisluhniti, da vsakega posebej poslušaš. Ob vse večji sindikalni »konkurenci« pa je velik izziv ne samo pridobivati novo članstvo, temveč ga tudi ohranjati. Najtežje je v sindikat privabiti mlade, ker ti ponavadi nimajo posluha za sindikalno delovanje, še manj vidijo potrebo, da bi jim nekdo mesečno od plače odtegoval članarino. S covidnimi dodatki in nedavnim dvigom plačnih razredov se je namreč povišala tudi mesečna članarina. Ob upoštevanju še vedno (pre)nizkih osnovnih plač pa mnogi potencialni novi člani še vedno tehtajo med višjimi neto prejemki na eni in sindikalnim članstvom na drugi strani.

Upoštevaje te zadržke, kako prepričati mlade, da je sindikalno udejstvovanje smotrno?

Morda bo zvenelo kruto, a najbolj smo uspešni takrat, ko so mladi v stiski in potrebujejo sindikat. Dokler je na delovnem mestu vse v redu, jih sindikat ne zanima kaj dosti; ko se pojavijo težave, pa so takoj na naših vratih. Glede na to, da je v našem sindikatu članarina zgolj 0,8 odstotka bruto plače, zagovarjam stališče, da sindikalno članstvo nikakor ni predrago. Tako za tiste s tisoč kot za tiste s tri tisoč evrov neto plače.

Kakšni so tvoji najbolj spomina vredni dosežki?

Vsako leto revidiramo pravilnik o izrabi letnega dopusta in tu se vedno znova znajdejo določene poklicne skupine, ki bi zaradi specifičnih pogojev dela morale biti upravičene do več dopusta, pa jim ga delodajalec ne omogoča; kot primer izpostavljam dva dodatna dneva dopusta zaradi popoldanskega dela, pri katerih smo večkrat naleteli na odkrito nasprotovanje delodajalcev. Potem so tu različni dodatki, ki smo jih izpogajali za šesti in sedmi in vsak naslednji dan dela, pa upoštevanje zakonodaj glede referenčnih obdobij; dosegli smo tudi, da so dežurstva plačana glede na plačni razred, ne glede na sistemizacijo delovnega mesta, delovno obutev itd.

Kako je zdravstvena kriza v času pandemije covida vplivala na delavske pravice v zdravstvu in socialnem varstvu?

Delavci in delavke so preobremenjeni in izčrpani. V pandemiji koronavirusne bolezni se je že tako velik kadrovski manko z odhodom preobremenjenih zaposlenih v druge dejavnosti še povečal. Dodatno dejavnosti pesti še ogromno število bolniških odsotnosti zaradi izčrpanosti, izgorelosti, stresa in preobremenjenosti. V dejavnosti zdravstva in socialnega skrbstva imajo delavke in delavci vedno več težav z mišično-kostnimi boleznimi, v porastu so invalidnosti zaradi skrbi za težje bolnike, dolgoletno dvigovanje in prenašanje pacientov in drugih uporabnikov terja davek na lastnih telesih.

Kako torej urediti področje zdravstva in socialnega varstva tako, da bi bilo vzdržno tudi za delavke in delavce?

Vsak poklic ima svoje težave in svoje specifike, kumulativno pa je še ogromno prostora za izboljšave na področju vodenja timov zdravstvenega varstva in socialnega skrbstva. Dobrega vodenja v tej panogi se ne naučiš v poslovnih šolah ali v politiki, temveč na terenu: med bolniki in pacienti ter v stiku s svojimi zaposlenimi. Dobri vodje znajo prisluhniti vsem zaposlenim, tako strokovnim kot tehničnim sodelavcem. Rezultat tega, da imajo ljudje občutek, da so slišani in upoštevani, je več zadovoljstva in manj odsotnosti, posledično tudi manj stresa in napetosti v kolektivu.

Kako lahko k temu cilju pripomore sindikalno delovanje?

Moramo se zavedati, da vse pravice, za katere se bojuje sindikat, niso samoumevne. Delodajalec delavcu oziroma delavki ne bo dal ničesar več, kot veleva zakonodaja, kvečjemu vzel bo, kjer lahko. Zato so naše borbe pomembe. Ne da ohranjamo priborjene pravice, temveč izpogajamo še kaj več in našemu članstvu olajšamo breme vsakdana.

Kakšen mora biti torej po tvoje obraz sindikata?

Sindikat mora biti s svojim delovanjem vzor svojemu članstvu. Nikakor se ne sme spuščati pod primerno raven, se prerekati ali s svojimi dejanji povzročati dvom o transparentnosti delovanja. Sindikalno delovanje ni skrb za zabavo in ozimnico, temveč izključno ohranjanje pravic iz delovne zakonodaje in iskanje vedno novih izzivov za zadovoljstvo članstva.