Tomaž Kšela 

… je upokojeni sodelavec Delavske enotnosti, glasila Zveze svobodnih sindikatov Slovenija, njen dolgoletni novinar (zanjo še vedno z veseljem kaj napiše) in tudi sicer časnikar od glave do peta. Zvesti sopotnik sodobnega slovenskega sindikalnega gibanja je obenem tudi človek širokega duha, pronicljivih pogledov in neprecenljivih izkušenj, ki jih uporablja tudi pri svojem delu za sindikat upokojencev, kjer ostaja sindikalno aktiven. 

Kako si pristal v novinarstvu? Kakšna novinarska pot je za tabo?

Kot gimnazijec sem pred 53 leti prvi članek objavil v mariborskem študentskem listu Katedra, nato pa sem začel pisati še za Mladino, Tribuno in različne druge časopise. S pisanjem se v študentskih letih nisem samo preživljal, temveč je postalo tudi moj način življenja. Od takrat do danes več kot pol stoletja skoraj ni minil dan, da ne bi kaj napisal. Poklicni novinar sem postal leta 1975, ko sem se zaposlil v takratni jugoslovanski tiskovni agenciji Tanjug. Objavljal sem v številnih časopisih v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, včasih tudi pod psevdonimom, med drugim tudi v humorističnem časopisu Pavliha, dokler ga niso ukinili. Petindvajset let sem bil kot novinar in urednik zaposlen v Delavski enotnosti. Po njenem stečaju sredi devetdesetih let sem jo s kolegom Frančkom Kavčičem pomagal ZSSS rešiti, saj sva jo nekaj let iz tedna v teden napisala sama, dokler se nama nista pridružila Mojca Matoz in Mirsad Begić. Tako je edini delavski in sindikalni časopis v Sloveniji lahko v času tranzicije opravil in še vedno opravlja svoje pomembno poslanstvo.

Zakaj je pravzaprav pomembno, da ima sindikalno gibanje tudi svoje medije?

Veliki mediji so v rokah kapitala ali oblasti, zato sindikati težko pričakujejo, da bo njihova borba za pravice delavcev v njih vedno ustrezno predstavljena, četudi si resnicoljubni novinarji za to prizadevajo. Ravno takrat, ko gre v socialnem dialogu ali v bitkah za delavske pravice najbolj zares, veliki mediji najraje spregledajo prizadevanja sindikatov. Zato se sindikati nanje ne morejo zanesti, temveč morajo imeti vsaj za informiranje lastnega članstva svoje medije, torej takšne, ki bodo o sindikalnih akcijah in delavskih zahtevah pisali tudi, ko kapitalu in oblastnikom to ne bo všeč. Sindikalni mediji, ki bolj celovito spremljajo delovanje sindikatov, so nepogrešljivi tudi pri razvijanju demokratičnih odnosov znotraj delavskega in sindikalnega gibanja ter pri oblikovanju njihovih skupnih zahtev, da o njihovem pomenu za zgodovino delavskega gibanja niti ne govorimo. Kljub množici medijev bi brez njih številne bitke za delavske pravice za vedno potonile v pozabo. Tako pa za številne sindikate in sindikaliste, ki so za svoje požrtvovalno delovanje celo od svojega članstva redko deležni priznanja, ostaja upanje, da bo zgodovina bolj pošteno ocenila njihov prispevek k napredku in boljšemu življenju ljudi.

Katera delavska, sindikalna zgodba, ki si jo pokrival v svoji novinarski karieri, se ti je najbolj vtisnila v spomin?

Teh zgodb je bilo zelo veliko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem od blizu spremljal propadanje in agonijo številnih slovenskih industrijskih gigantov ter na stotine manjših tovarn. Ob stečajih je bilo najtežje delavkam in delavcem, ki so praviloma nekaj mesecev pred stečajem ostali brez plač in brez možnosti za novo zaposlitev, njihove družine pa brez socialne varnosti. Slovenska tranzicija je bila grda do delavk in delavcev. Čeprav so takrat sindikati zanje storili vse ali še več, kot je bilo v njihovi moči, so lahko le blažili njihovo stisko, zato so bila tista leta težka tudi za sindikalno gibanje.

Kaj oziroma koga moramo po tvojem brati, gledati, poslušati, da bi lahko bolje razumeli svet, v katerem živimo?

Borba za delavske pravice, ki so tudi človekove pravice, je kot tek na dolge proge. Zato menim, da moramo preučevati zgodovino delavskega in sindikalnega gibanja. Generacije sindikalistov in tudi njihovih sindikalnih partnerjev se menjavajo, borba za delavske pravice pa se nadaljuje iz generacije v generacijo. Družbeno drevo, ki se danes razrašča, ima korenine v revolucionarnem letu 1848 ter v drugi polovici 19. stoletja, ko sta se na naših tleh z zamudo začela industrializacija in sindikalno gibanje. Kdor gleda samo veje na drevesu ali celo išče samo sadeže na njem, je v nevarnosti, da ne bo videl in razumel celotnega drevesa. Brez tega pa na njegovo rast ni mogoče vplivati.

Tudi po upokojitvi ostajaš sindikalno aktiven, in sicer v Sindikatu upokojencev Slovenije. Kaj ti tako udejstvovanje pomeni?

Zgodovina nas uči, da si je za pravičnejše družbene odnose in za družbo brez krivic treba organizirano prizadevati. Samo besede so premalo. Zdi se mi lepo in prav, da vsakdo k tem prizadevanjem prispeva po svojih močeh, četudi so že bolj skromne. Upokojenci pa se moramo zavzemati tudi za svoje zaslužene pravice, drugače bomo, kakor kaže, kmalu ostali brez njih in nas bodo obravnavali kot socialne podpirance.