Franc Niderl

Predsednik Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije (SDGD) in predsednik pomurskega območnega odbora omenjenega sindikata, doma iz Male Nedelje pri Ljutomeru, je izkušen, odločen sindikalist s spoštovanja vredno sindikalno kilometrino. V sindikat se je včlanil takoj, ko je začel delati. Sedaj sveži upokojenec pa ob robu pogovora pove, da mora upokojensko življenje šele dobro spoznati.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Kot delavec sem se takoj, ko sem se zaposlil v takratni družbi Imgrad Ljutomer, pač včlanil v sindikat, po spletu okoliščin pa sem potem prevzel funkcijo predsednika sindikata v podjetju. Potem smo ustanovili tudi svet delavcev, ki sem ga vodil kar nekaj mandatov, sodeloval sem v nadzornem svetu firme, bil sem predsednik območnega odbora gradbenih delavcev Pomurje, pa potem podpredsednik Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije, kjer sem zdaj predsednik.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Ustanovitev sveta delavcev znotraj prej omenjene družbe je bila na začetku devetdesetih let kar velika stvar, saj tega ni bilo enostavno speljati, poleg tega je šlo za zahtevne čase, za tranzicijo, prehod v kapitalizem … Nenazadnje smo pozneje prav prek sveta delavcev lastnika podjetja opozorili, da je potrebna sanacija, sicer bo vse skupaj potonilo. Tako je prišlo do prisilne poravnave in firma obstaja še danes. V podjetju smo z našim sindikalnim delom med drugim zagotovili tudi, da so bile plače vedno nekoliko višje od tega, kar je določala kolektivna pogodba dejavnosti, tudi regres je bil vedno malo višji, pa nadomestilo za prehrano … To so bile nekatere od stvari, ki so bile za delavca ugodne rešene, čeprav se mu je mogoče kdaj zdelo malo; a o vsem tem se je bilo treba z delodajalcem uskladiti, zanj pa to ni bilo malo, ker je vedno gledal na skupen izdatek.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

To vprašanje je za tiste, ki niso člani, mogoče težje. Za nas, ki smo bili zmeraj del sindikata, pa je odgovor lažji. Gre za pripadnost določeni organizaciji, za koristi delavcev, a tudi za to, da sindikat na širši, tudi državni ravni ščiti delavske pravice. Ker če jih ne bo, bo vse bistveno slabše, kot je zdaj. To je moj glavni moto.

Kako pa (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Včasih imam pravzaprav občutek, da je članstvo lažje pridobiti takrat, ko so razmere kritične, ko gre na primer za neizplačilo plač, regresa, ko so v pripravi mandatne tožbe …, skratka, ko obstaja določena težava in delavci svojih prejemkov ne dobijo pravočasno. Po mojih izkušnjah takrat vsi razumejo, da se je treba za nekaj postaviti. Danes bi verjetno morali iznajti nove cilje. Sam vidim na primer zvišanje prispevne stopnje delodajalcev za pokojninsko in invalidsko blagajno na raven iz devetdesetih let kot cilj, ki bi slovensko delavstvo lahko zmotiviral in povezal v skupni boj ter okrepil tudi včlanjevanje v sindikate.

Kako po drugi strani sindikate pripraviti na izzive časa?

Predvsem s povezovanjem. Bom uporabil čisto iste besede kot ob v krizi v Pomurju: vsi na svojem kupčku gnoja brcamo kot majhni petelini, a bo tudi tega gnoja enkrat zmanjkalo in ne bomo mogli več ničesar brcati. Če se ne bomo znali bolj povezati in združiti, da bomo lahko še naprej vodili sindikalni boj in bo sindikalizem tako obstal, potem bo težka. Za večje povezovanje sindikatov pa bi moral tudi marsikateri funkcionar premagati svoj ego …

Obraz sindikata je:

Imeti mora določeno mero občutka za sočloveka, etiko, pa tisto mero poštenosti, da lahko tudi v kritičnih, zaostrenih razmerah človeka, svojega sogovornika, sodelavca, soborca ne samo posluša, temveč tudi sliši. Ker če tega ne zmore, bodo šle določene stvari mimo njega.