Mojca Žerak
… je 30-letna diplomirana komunikologinja, ki prihaja iz Rogaške Slatine in že deset let živi v Ljubljani. Pred kratkim je prevzela koordinacijo znotraj projekta Glas ljudstva, ki združuje številne organizacije, ki so pred prihajajočimi volitvami na politične stranke naslovile zahteve za boljše življenje vseh nas.
Nam lahko več poveš o svojih družbenih aktivnostih, kako si pristala v Sindikatu Mladi plus, kjer si že nekaj časa aktivna?
Družbeno sem se angažirala pred približno desetimi leti. Najprej sem svoj prostor v družbi iskala prek kulturnega udejstvovanja v lokalnem okolju. S prijateljico sva v Rogaški Slatini organizirali razne dogodke. Leta 2013, ko sem bila že nekaj časa na študiju v Ljubljani, pa sem se spoznala tudi s političnim angažiranjem in včlanila v študentsko društvo Iskra. Takrat se je začela moja aktivistična, politična pot. Od tam izhajajo moje znanje, izkušnje in pristop. Že takrat smo veliko sodelovali tudi s Sindikatom Mladi plus. Na tem sindikatu pa sem se zaposlila februarja 2020 v okviru večjega projekta Katalizator, kjer smo po celi Sloveniji izvajali usposabljanja za mlade.
Angažirala si se tudi pri iniciativi Glas ljudstva. Čemu je namenjena?
Gre za iniciativo, kjer se je povezalo več kot sto raznolikih organizacij iz civilne družbe, kot so feministične, okoljevarstvene, sindikalne ipd. Vsi imamo vsi že dovolj tega, da se vse vrti okrog tega, kdo bo sedel na stolčkih in tega ali smo za ali proti Janezu Janši. Želimo si vsebinskih razprav in reševanja problemov, s katerimi se ljudje soočajo. Razumemo ljudi, ki pravijo, da so vsi isti in da njihov glas ne spremeni veliko. Zato smo pripravili 138 zahtev iz 11 področij, kot so delo, sociala, izobraževanje, pravna država ipd. Te zahteve smo podali političnim strankam, ki bodo kandidirale na prihodnjih volitvah, da se opredelijo glede pomembnih vprašanj. Na podlagi njihovih odgovorov bomo oblikovali spletno orodje za volivke in volivce, ki bodo lahko izpolnili podobna vprašanja. Nato bodo dobili avtomatični izračun ujemanja s posameznimi političnimi strankami. Želimo si tudi, da bi se povišala volilna udeležba. Želeli bi motivirati približno polovico volilnega telesa, ki se volitev ne udeležuje. V sklopu tega načrtujemo tudi terensko kampanjo z dogodki, kjer bomo z ljudmi odpirali vsebinske razprave in predstavili naše orodje.
Slovenija je glede na vse dogajanje na nekakšnem razpotju pred naslednjimi volitvami …
Ne bi rekla, da gre sicer za novo situacijo, ker gre že za četrte volitve zapored, kjer se vse vrti okoli ene in iste osebe. Na eni strani imamo podpornike na drugi pa nasprotnike Janeza Janše. Novi obrazi, ki se pojavljajo pred vsakimi volitvami, se zelo izogibajo vsebinskemu opredeljevanju. Težava je, ker politične stranke ne ponudijo vsebinske politično-ekonomske perspektive. Šola z Mirom Cerarjem nam bi morala biti veliko bolj poučna. Predstavljal se je kot nekakšen nevtralen rešitelj, brez ideologije in na koncu je njegova vlada na mejo postavila žico, sprejela zakon o tujcih, ki je neskladen z mednarodnimi pogodbami itn. S podobnimi politikami je nadaljeval Šarec in pozneje še Janša.
Kaj so po tvojem mnenju glavne težave družbe in tudi sindikalizma?
Menim, da gre za globje probleme, ki niso povezani samo z eno osebo, temveč tem, da se je tudi drugod levica pomaknila na desno. EU je nedemokratična institucija. Njeno politiko usmerjajo Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, ki niso institucije, ki bi imele demokratično izvoljene predstavnike. Spomnimo se samo grške zgodbe, kjer so se ljudje na referendumu odločili, da ne sprejmejo varčevalnih ukrepov vsiljenih s strani EK, pa jih je na koncu ta povozila. Glavni problem je, da je za resne alternative, ki bi bile protikapitalistične in bi na prvo mesto postavljale ljudi in okolje ni. Tudi sindikalno gibanje je bilo včasih zelo protikapitalistično in radikalno usmerjeno. Sindikati so stavkali, šli na ulicah, kjer so ljudje umirali, ko so se borili za osemurni delovnik. Problem sindikalizma danes je podoben problemu levih strank. Oboji so se popolnoma deradikalizirali. Sindikati so pristali na logiko parlamentarizma in tega, da smo vsi enakovredni partnerji v družbenih odnosih, kjer se moramo skupaj dogovoriti. Pozabilo pa se je, da partnerstvo med delavci in lastniki kapitala ni enakovredno, gre za hierarhičen odnos, lastniki kapitala postavljajo pogoje delavkam in delavcem. Pozabilo se je na to, da vrednost ustvarjajo slednji. Profit je odvzet, privatiziran prav od teh delavk in delavcev.
Torej ne gre samo za genialnost Jeffa Bezosa in njemu podobnih, ki so s svojo genialnostjo prišlo do bogastva …
Gre za vso delo, ki ga milijoni delavk in delavcev ustvarjajo, da lahko nekateri kapitalisti hodijo v vesolje, medtem ko beremo, da v Amazonovih skladiščih ljudje ne morejo iti na stranišče in opravljajo potrebo v »flaške« in to v svetu, ki mu pravimo razviti. Tudi v njem se delovni pogoji vse bolj približujejo tistemu iz manj razvitega sveta in časa pred prvimi delavskimi pravicami na Zahodu. Na koncu ni več velikih razlik med Amazonovo tovarno v ZDA in tekstilnim skladiščem v Bangladešu.
Tu lahko iščemo motivacijo za družbeno angažiranje …
Prevladujoča neoliberalna ideologija nam dopoveduje, da smo vsi posamezniki, ki morajo vsi poskrbeti samo zase. Ta logika se je prenesla tudi na sindikate. Kjer se vsak bori zase, za svojo panogo, za svoje podjetje, ne pa za delavski razred kot celoto. To se je lepo pokazalo pri dogovoru o zdravniških plačah, čeprav vsi rabijo boljše pogoje za delo in višje plače. Če bi se zavedali, da zdravniki ne odvzemajo sestram in obratno, bi dosegli veliko več. Vsi si želimo podobnega, dostojnega življenja, strehe nad glavo ipd. Pozablja se, da smo vsi del ene družbe, kar delamo vpliva na nas in obratno. Nekdo je moral narediti pulover, ki ga imam oblečenega. Nekdo je moral iti v službo in ga zašiti. Nato je moral priti do naših krajev in prodajalka ga je morala dati na polico. Ideologija tekmovanja in borbe za omejene vire je privedla do tega, da vedno bolj verjamemo, da smo sami za vse. Smo družbena bitja in v krizi se je dobro pokazalo, kako ne razumemo dovolj dobro, da naša dejanja vplivajo na ostala. Na koncu se porazgubi zavedanje, da smo si med sabo bolj enaki kot z milijonarji. Dva, ki prejemata povprečno ali minimalno plačo, sta si veliko bližje, kot z družino Login, ki ima milijone.
Kakšni pa bi morali po tvoje biti dobri voditelji?
Vodja mora biti dober koordinator, oseba, ki ima celostni pregled nad dogovorom o organizaciji in skupnih ciljev. Njegova naloga je, da usmerja k doseganju teh ciljev. Pomembno je, da so cilji postavljeni demokratično, da pri njihovem doseganju sodeluje čim več ljudi v sindikatih, podjetij, političnih strankah in drugje.
Kaj pričakuješ od aprilskih volitev?
To je najtežje vprašanje. Želim si, da bi se jih udeležilo čim več ljudi, ker bo meni in drugim dalo upanje, da so se ljudje še pripravljeni politično angažirati.