Breda Črnčec

Je – v najboljšem pomenu besede – sindikalna veteranka. Dolga leta je delala na Območni organizaciji ZSSS Podravje in Koroška, zdaj pa je že šest let generalna sekretarka Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije (SGIT), kjer se s sodelavkami in sodelavci, članicami in člani neutrudno bori za boljši jutri delavstva v izjemno prekarizirani, podplačani, a delovno zelo intenzivni panogi.

Kakšna je tvoja dosedanja sindikalna pot?

Začela se je leta 1988, ko sem se kot tajnica zaposlila v Občinskem svetu ZSSS Pesnica. Ko so bili občinski sveti ukinjeni, sem nadaljevala delo v Območni organizaciji ZSSS Podravje, ki se je pozneje preoblikovala v Območno organizacijo ZSSS Podravje in Koroška. Dolgih devet let sem se ob delu tudi izobraževala. Preden sem se zaposlila na sindikatu, pa sem kar nekaj let delala kot proizvodna delavka v Palomi, Sladkogorski tovarni papirja, kjer so me ob zaposlitvi avtomatično včlanili tudi v sindikat. Po upokojitvi ene od sekretark sem bila leta 2008 imenovana za sekretarko v Območni organizaciji ZSSS Podravje, kjer sem pokrivala panoge šestih sindikatov dejavnosti (promet in zveze, gradbeništvo, tekstil, vzgojo in izobraževanje, gostinstvo in turizem ter obrt in podjetništvo). Leta 2015 pa sem dobila še naloge zunanje strokovne sodelavke sindikata Save Turizem in pokrivanja članstva v drugih družbah v panogi gostinstva in turizma v Pomurju.

Veliko je bilo dolžnosti, veliko sindikalnih aktivnosti, a volje pomagati ljudem mi ni nikoli zmanjkalo. Leta 2018, ko se je upokojila tedanja sekretarka Sindikata gostinstva in turizma Slovenije, sem bila izvoljena za generalno sekretarko tega sindikata in to funkcijo opravljam še danes.

Zakaj po tvoje sploh biti sindikalno aktiven?

Že iz same sklenitve delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem izhaja, da je delavec vselej v šibkejšem položaju. Delodajalec ima kapital, moč in po svojih lastnih odločitvah izkorišča in izrablja svoje delavke ter delavce. Če ni sindikata, ni tožnika, in če ni tožnika, ni sodnika. Da bo delavstvo zaščiteno pred morebitnimi zlorabami in kršitvami, da mu bo zagotovljeno varno in zdravo delovno okolje, varne delovne razmere ter tudi primerno plačilo za opravljeno delo, da mu bo zagotovljeno dosledno spoštovanje delovne zakonodaje, je še kako pomembno in potrebno v podjetju oziroma družbi organizirati sindikat. In več kot bo kje sindikalno aktivnega članstva, lažje in učinkoviteje lahko tam sindikat brani delavske pravice in pridobiva nove, se pogaja za podjetniško kolektivno pogodbo in podobno.

Kateri pa so tvoji najbolj spomina vredni sindikalni dosežki?

V vseh letih mojega sindikalnega dela se je nabralo veliko dogodkov in stvari, ki so vredne spomina. Ko sem bila kot sekretarka zaposlena v Območni organizaciji ZSSS Podravje in Koroška, sem poleg sindikalnega dela opravljala še različne druge aktivnosti za članstvo. Od leta 2013 sem s pomočjo sodelavca kar šest let organizirala in vodila prireditve ob 8. marcu v Mariboru, kjer je prišlo na prireditev tudi do 400 in več obiskovalcev. In na to sem še danes ponosna.

V letu 2014 mi je bila podeljena plaketa ZSSS za najboljšo sindikalno pesem, v letu 2015 pa sem prejela tudi zahvalo za petindvajsetletno delo pri razvoju in krepitvi ZSSS. Deležna sem bila tudi priznanj oziroma zahval nekaterih sindikatov dejavnosti, katerih članstvo sem pokrivala.

Zelo rada pa se spominjam aktivnosti včlanjevanja, ko sem bila še zaposlena kot sekretarka na območni organizaciji. Bili smo tričlanska ekipa, v kateri so občasno sodelovali tudi posamezni predsedniki sindikata, z zgibankami in pristopnimi izjavami smo hodili po terenu, včasih ste nas našli tudi že ob petih zjutraj pred kakšno gradbeno jamo ali firmo. Še posebej mi je ostalo v spominu včlanjevanje pred družbo Prevent Halog Lenart, ko nam je bilo prepovedano stati na zemljišču družbe in smo potem kar na cesti ogovarjali delavce ter jim delili letake. Trud je bil velikokrat poplačan, saj nam je v marsikaterem okolju tudi uspelo ustanoviti sindikat ali pa povečati članstvo.

Še danes se rada spominjam vseh predsednikov in zaupnikov, s katerimi sem takrat sodelovala. Bili smo zelo povezani in nobena sindikalna aktivnost ni bila problem za sodelovanje.

Se pa kot slabo stran tistega obdobja spominjam številnih stavk, protestov in stečajev, ki so se v Podravju takrat dogajali drug za drugim, in to v dejavnostih, ki sem jih pokrivala … Na kolena je klecnilo gradbeništvo, tekstil, pa tudi kakšna gostinska družba je ugasnila.

V zadnjem obdobju, odkar kot odgovorna oseba pokrivam dejavnost gostinstva in turizma, pa sem se bila znova primorana soočiti z zelo turbulentnimi časi, ko je panogo na primer zelo zaznamovala pandemija covida-19. Veliko aktivnosti smo opravili v tistem času, od peticij, pozivov vladi, resornim ministrstvom, udeleževali pa smo se tudi številnih protestov, ki so se takrat odvijali v Ljubljani, in bili med govorci.

V Sgitu smo se zelo angažirali tudi pri aktivnostih zoper razprodajo najdragocenejših slovenskih turističnih podjetij Madžarom. Uspešni smo bili tudi v pogajanjih za dvig najnižjih osnovnih plač, saj smo v letu 2022 procentualno izpogajali najvišji dvig osnovnih plač v panogi. Najnižjo osnovno plačo I. tarifnega dela smo s 504 evrov bruto dvignili na 800 evrov bruto. Kljub temu pa s tem ne moremo biti zadovoljni, saj je naš sindikalni cilj in zahteva, da mora biti najnižje vrednoteno delo v panogi v višini minimalne plače, potrebna pa je tudi vzpostavitev sorazmerij v drugih tarifnih razredih. V zadnjih dveh letih smo bili uspešni tudi v pogajanjih za regres za letni dopust. V letu 2022 smo se dogovorili za najnižji regres v višini 1300 evrov in lani v višini 1500 evrov, na kar smo upravičeno ponosni.

Lansko leto pa je bilo za naš sindikat znova prelomno. Izpeljana je bila prva zgodovinsko pomembna stavka outsourcanih sobaric iz Hotelov Bernardin v Portorožu. Konec leta pa smo sindikalni predstavniki potem protestno zapustili pogajanja za kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma, ker bi nam delodajalci radi dali le drobtinice z bogatinove mize. 

Kako delavke in delavce sploh spodbuditi, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Delavkam in delavcem je treba predstaviti in pojasniti pomen sindikalizma, predvsem, zakaj je tako zelo pomembno, da je v podjetju ustanovljen sindikat. Nujno je tudi vzpostaviti zaupanje, jim zagotoviti, da je njihova zasebnost varovana in da je sindikat tukaj zato, da jih ščiti. Prepričana sem, da osebni pristop lahko pomaga prepričati marsikoga, da se pridruži sindikatu. Ljudem moramo predstaviti primere dobre prakse, kaj nam je v sindikatu uspelo narediti, kaj nam je uspelo izpogajati, kaj preprečiti, jim predstaviti, da so jim vselej na voljo aktualne informacije, nasveti in tudi pravna pomoč, če bi jo potrebovali. Treba jih je opolnomočiti, prepričati, da je za dosego več in boljših pravic ter za zaščito že izborjenih pravic nujno, da se sindikalno organiziramo. Ker če ne bo sindikata, ne bo nikogar več, ki bi se boril za zaščito delavskih pravic.

Trenutno živimo v obdobju prevlade surovega kapitala, ki ne izbira sredstev za izkoriščanje delavk in delavcev, zato je sindikalno organiziranje delavskega razreda izrednega pomena. Na nas pa je, da bomo delavke in delavce znali motivirati, kajti če bodo motivirani za sodelovanje, se bodo tudi odgovorno odzivali za uveljavljanje svojih pravic.

Kako nasploh sindikate pripraviti na izzive časa?

Kot predstavnik sindikata težko veliko narediš sam. Zato je potrebna povezanost vseh, potrebna je množica. Delavci in delavke pa bodo morali tudi sami priti do spoznanja, da je naša moč v številčnosti in v pripadnosti sindikalni organizaciji. Samo dovolj številčni bomo lahko premikali meje nemogočega, kajti kapital postaja vse močnejši, delavstvo pa vse šibkejše. Digitalizacija, umetna inteligenca, avtomatizacija, družbeni mediji so že posegli v socialne stike zaposlenih in nam iz dneva v dan prinašajo vse več individualizma in egoizma. To pa zagotovo ni družba, ki si jo želimo. Izzive bomo lahko premagovali le, če bomo delovali skupaj, brez prisklednikov in brez egoizma – solidarni in povezani!

Kakšen pa mora po tvoje biti pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Biti mora oseba, ki ji ljudje zaupajo, verjamejo in sledijo. Biti mora tudi potrpežljiv in strpen. Pa pogumen in odgovoren, s pokončno hrbtenico, predvsem pa s čutom do sočloveka. Socialni stik je namreč še vedno ključnega pomena za ohranjanje in razvoj sindikalne organiziranosti. Digitalizacija, umetna inteligenca, številne spletne ter mobilne aplikacije so nam lahko v pomoč pri delu, ne morejo pa nadomestiti človeške topline in srčnosti.