Brane Dimić
… je prvi sindikalist družbe Kemofarmacija, distributerja zdravil in medicinskih pripomočkov za celo Slovenijo, ter tudi član sveta delavcev in član evropskega sveta delavcev. Poleg tega je aktiven v izvršnem in republiškem odboru Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS), vodi pa tudi nadzorni odbor ZSSS.
Je diplomirani inženir strojništva, oče treh otrok, sindikalist in predstavnik delavcev na več ravneh. Njegova skrb v službi je tako logistika kot vzdrževanje, tesno sodeluje z oddelkom kakovosti. V farmaciji je namreč treba skladiščiti izdelke v pravem temperaturnem režimu (t. i. sobna temperatura je med 15 in 25 stopinjami Celzija), imajo hladilnice, zamrzovalnike, pojasni. Naš sogovornik skrbi za kvalifikacijo, validacijo opreme, za to se je tudi posebej specializiral. Zelo dodelane imajo alarmne sisteme, če se karkoli zgodi s temperaturo, dobi SMS-sporočilo. Vodi tudi projekt plinske elektrarne tega podjetja. Pa še bi lahko naštevali razloge za to, da je naš sogovornik polno zaseden. A vseeno prisluhne vsakomur, ki se obrne nanj s težavami.
Kakšna je bila tvoja poklicna in sindikalna pot?
V Kemofarmaciji sem zaposlen že 21 let, od prvega dneva sem član sindikata. Najprej sem bil član izvršnega odbora, potem pa me je kolegica prepoznala kot nekoga, ki bi lahko bil bolj aktivno vključen, in od takrat sem vseskozi vpet v sindikalno delo. Že tretji mandat sem predsednik sindikata Kemofarmacije, na ravni dejavnosti trgovine pa sem aktiven že več kot deset let.
Kaj se najbolj aktualnega dogaja trenutno s sindikalnega vidika pri vas?
V dogovoru z vodstvom pripravljamo novo podjetniško kolektivno pogodbo Kemofarmacije, kjer bo popolnoma nov, osvežen plačni sistem. Prišli smo do točke, ko ga moramo spremeniti, saj je sedanji star že dvajset let. Cilj je seveda zvišati plače, predvsem tistim, ki imajo najnižje, tj. manipulantom v skladišču, tehnikom, tem, ki so s plačami zaostali. Pri nas sicer plače niso slabe, minimalne imajo le štirje čistilci, ampak tudi to bomo zdaj popravili. Drugi v skladišču pa imajo v primerjavi s primerljivimi delovnimi mesti v Sloveniji še vedno nadpovprečno plačo, ampak glede na to, da je naša farmacevtska branža dobra in smo vedno bili korak pred drugimi, bomo to poskušali obdržati.
Kemofarmacija je trenutno v fazi menjave lastništva. Še vedno je v ameriški lasti in je del družbe McKesson Europe, pred tem je bila del nemške grupacije. Ameriška družba zdaj prodaja večino distributerjev v Evropi evropskemu gigantu. Smo torej v nekem vmesnem obdobju.Vseskozi sem bil kot član evropskega sveta delavcev tudi v stiku s kolegi z drugih držav, in koristno je slišati, kako imajo drugje urejene zadeve. V Franciji recimo sveta delavcev nimajo, imajo le sindikat, ponekod imajo oboje. Sodelovali smo zelo dobro, vse do zdaj, ko poteka prodaja; ene države so se že prodale, druge se še bodo.
Vpet sem seveda tudi v delo sveta delavcev Kemofarmacije in moram reči, da sindikat in svet delavcev zelo dobro sodelujeta. Pomagamo si med seboj. Tudi glede pravilnikov se vedno posvetujemo. Če sta v podjetju sindikat in svet delavcev, je zelo pomembno, da dobro sodelujeta.Tudi z vodstvom podjetja sodelujem dobro, imajo posluh za reševanje zadev.
Zakaj je treba biti sindikalno aktiven?
Do mene vedno ljudje pridejo, ko imajo težave, službene pa tudi osebne. V meni vidijo osebo, s katero se lahko pogovorijo. Vedno se postavim v vlogo šibkejšega in izhajam iz tega, kaj bom lahko dobrega naredil za tistega, ki ima recimo najnižjo plačo. Pošten in iskren sem, to je moje vodilo, da se še vedno ukvarjam s sindikatom. Ni enostavno, pridejo trenutki, ko se odločam, ali se še sindikalno angažirati, ampak kolegi me prepričajo, da še vedno vztrajam. A seveda ne moreš biti vsakomur všečen.
Kakšno imate sindikaliziranost? Kako pridobivaš nove člane?
Članov je v podjetju med 50 in 60 odstotkov vseh zaposlenih. Odkar sem predsednik, jih je šlo precej v pokoj, a skušam število ohranjati. Moj glavni as v roki je podjetniška kolektivna pogodba. V njej je kar nekaj pravic, ki jih kolektivna pogodba dejavnosti nima. To, da imamo te pravice, je zasluga sindikata v podjetju, in na ta način poskušam ljudem pojasniti, kaj so prednosti sindikata. Za nas sindikaliste je prvi stik z nekom, ki pride v podjetje, najpomembnejši. Takrat ga najlažje včlaniš.
Kako mora sindikalizem slediti času?
Moram reči, da nove generacije, ki se zaposlujejo, niso več timski ljudje, v glavnem so individualisti in vsak gleda v glavnem le nase. Izredno težko je takega prepričati, da bi nekaj dobrega naredil za tim, v katerem dela. Vedno več je treba vložiti energije za ohranjanje sindikalizma v podjetju. Na dejavnosti se veliko pogovarjamo o tem, kako je treba včlanjevati. Sam mislim, da sindikalisti v podjetju lahko naredijo največ, ker imajo neposreden stik z zaposlenimi, ker poznajo okolje, v katerem ti delajo.
Kakšen mora biti sindikalist?
Biti mora objektiven in razumeti stvari, jih upoštevati. Je kot tehtnica med zaposlenimi in vodstvom, ki se seveda nagiba na delavsko stran.