Razbijamo mite!

Živimo v času »lažnih novic«, senzacionalističnih medijskih zgodb, v času najrazličnejših mitov, polresnic, izkrivljenih dejstev, ki so našli svoje domovanje predvsem na svetovnem spletu, in živimo v svetu, za katerega se zdi, da ga je zdrava pamet zapustila. Pozornost dobivajo tisti, ki so najglasnejši, najekstremnejši, najbolj surovi, ne glede na to, da nimajo nič za povedati, medtem ko pomembne, tehtne vsebine ter poglobljen premislek o stanju stvari ostajajo v ozadju.

S tem se srečujemo že kot običajni ljudje, odjemalci medijskih vsebin z informacijske avtoceste našega ponorelega sveta. In seveda tudi kot delavke in delavci, sindikalisti in sindikalistke, ki se vrtimo v svetu dela, organiziramo zaposlene ter se borimo za njihove pravice.

Zato smo smo zbrali nekaj najpogostejših mitov, polresnic in netočnosti o trgu dela, delavcih in delavkah, delovni zakonodaji, sindikatih ipd. ter pokazali, zakaj ne držijo.


Nekatere delodajalske organizacije in posamezni delodajalci pogosto razlagajo, da jim slovenska zakonodaja ne omogoča prostih rok pri oblikovanju kadrovske politike, da slabih delavcev ni mogoče odpustiti ter da so postopki pri odpuščanju preveč togi in zapleteni. Kako pa je s tem v resnici?Mit: “Delavke in delavci so preveč zaščiteni”


Kljub temu, da se danes delodajalci marsikje soočajo s pomanjkanjem primerne delovne sile in na nekaterih področjih le stežka najdejo kandidate za zaposlitev s primernimi znanji, še vedno poslušamo, da je trg dela v Sloveniji premalo fleksibilen oziroma preveč tog. Pa to drži?Mit: “Trg dela v Sloveniji je premalo fleksibilen”


Da sindikati niso le nebodigatreba dežurni kričači, ampak tudi v 21. stoletju opravljajo pomembno družbeno funkcijo prerazporeditve bogastva in ohranjanja civilizacijskih pridobitev, potrjujejo številne raziskave in prakse. Zgodovina delavskih bojev pa kaže, da so predstavniki kapitala po večini pripravljeni dati le minimum pravic in ga še zmanjšati. Sindikati tako imajo veliko odgovornost, saj so v sistemu tržnega gospodarstva nosilci zaščite interesov šibkejše strani in protiutež izkoriščanjuMit: “Sindikati so samo za zgago, od njih ni koristi”


Seveda, razloga, da bi bile ženske za enako delo na primerljivih delovnih mestih, ob enaki izobrazbi in letih izkušenj, manj plačane od svojih kolegov res ni. Nediskriminacijo deklarativno zapoveduje tudi zakonodaja. In vendar razlike v plačilih obstajajo in, še več, nekatere med njimi so tudi posledica sistemsko ne dovolj dorečenih in premišljenih rešitev. Analize so pokazale, da so v Sloveniji razlike v plačah največje, prav ko primerjamo ženske in moške z enako izobrazbo in leti izkušenj na enakem delovnem mestuMit: “Razlik v plačah med ženskimi in moškimi v Sloveniji ni”


Ker smo vsi v istem čolnu, moramo, kadar je hudo, vsi zategniti pas. To je za zdravo pamet na prvi pogled edina ustrezna rešitev za zaostrene eksistencialne razmere, ki so nam jo številni na veliko ponujali ob zadnji finančno-gospodarski krizi. Pozneje pa se je omenjena drža izkazala za manipulacijo elit, da še eno krizo zapustijo bogatejše in bolj preskrbljene, kot so bile, ko so jo sprožileMit: “Vsi smo v istem čolnu, vsi moramo zategniti pas”


Mnogi mladi prekarni delavci in delavke, pa tudi redno zaposleni imajo, ko je govor o delavstvu, še vedno v glavi stereotipno podobo »klasičnega proletarca«, industrijskega delavca, ki cele dneve gara v umazanem delovnem kombinezonu in hodi na sindikalne veselice. Velikokrat se tako tudi sami nimajo za delavke in delavceMit: “Ker ne garam na gradbišču ali v tovarni, nisem delavec …


Ni dvoma, sindikati so v demografski krizi – število članov in članic upada, članstvo se stara. Delež mladih – torej delavk in delavcev, ki šele vstopajo v svet dela – je v sindikatih načeloma nizek. Toda, ali to avtomatično pomeni tudi, da mladih sindikati ne zanimajo in da zanje niso (več) relevantni?: Mit: “Mladih sindikati ne zanimajo”

 


Mora delavec za svojo varnost pri delu res poskrbeti sam? Nikakor. Sploh pa je pri tem mitu odveč beseda »popolnoma«. Obe strani morata narediti vse, kar je v njuni moči in pristojnosti, da se pri delu izogneta tveganjem za varno in zdravo delo. Vloga inšpekcije pa je, da je na to področje pozorna in da zaščiti delavca oziroma delavko: Mit: Delavec mora za svojo varnost pri delu poskrbeti popolnoma sam


Če ste od svojega delodajalca prejeli neposredno navodilo, namig ali pa le prijazno povabilo, naj vsebine, ki jih določa on, širite prek svojih osebnih profilov na družbenih omrežjih, vedite, da je s tem krepko presegel svoja pooblastila in neprimerno želel poseči v vašo zasebnost. Odločitev, kaj boste storili in kako ukrepali, je vaša: Mit: “S svojega zasebnega profila na družbenih omrežjih sem dolžan širiti službene vsebine”


V desetletjih prevlade ekonomskega modela, znanega kot neoliberalizem, ki v ospredje postavlja svobodo in kult posameznika, je prišlo do sprememb pri dojemanju delovanja družbe ter posameznikov in posameznic v njej. Vse bolj samoumevna je postala predstava, po kateri je posameznik s svojo podjetnostjo povsem sam zaslužen za lasten uspeh (ali neuspeh). Obenem pa naj bi mu država s previsokimi davki neupravičeno jemala denar in ga onemogočala pri njegovem uspešnem delu: Mit: “Uspešni podjetnik je za uspeh zaslužen popolnoma sam”


Stvar zveni znano in na prvi pogled tudi nadvse logično: najprej moramo imeti službe in od nečesa živeti, potem pa se lahko posvetimo vsemu drugemu, tudi okoljskim težavam in izzivom. A v času, ko že čutimo posledice podnebnih sprememb, okoljske krize, ekstremnih vremenskih dogodkov itd., ki počasi, korak za korakom, spreminjajo okolje, naravo in družbo, kot smo jo poznali, je nujno spremeniti tako razmišljanje. Če ne bomo pravočasno ukrepali, časa pa nimamo več veliko, jo bomo v prihodnosti najslabše odnesli prav delavci in delavke. Pri tem pa je treba tudi jasno reči: delovna mesta ter čisto okolje sta dve plati istega kovanca in nikakor nista v konfliktu: Mit: “Delovna mesta imajo prednost pred čistim okoljem”

Share