Razbijamo mite: “S svojega zasebnega profila na družbenih omrežjih sem dolžan širiti službene vsebine”

6. 2. 2020

Če ste od svojega delodajalca prejeli neposredno navodilo, namig ali pa le prijazno povabilo, naj vsebine, ki jih določa on, širite prek svojih osebnih profilov na družbenih omrežjih, vedite, da je s tem krepko presegel svoja pooblastila in neprimerno želel poseči v vašo zasebnost. Odločitev, kaj boste storili in kako ukrepali, je, kot pišemo v novi, januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Razbijamo mite 2, vaša.

Pri tem mitu je treba poudariti vsaj tri vidike: da govorimo o zasebnem profilu, da gre za službene dolžnosti in za službene vsebine.

Začnimo na koncu. Službene vsebine in službene dolžnosti so tiste, s katerimi se načeloma ukvarjamo v svoji službi in jih imamo zapisane v svoji pogodbi o zaposlitvi. Ta pogodba je dvostranski akt, ki ga je mogoče legalno spreminjati samo z dogovorom. Načeloma – lahko zapisano v njej seveda tudi odpovemo.

Pri tem se vprašajmo, ali nam bodo »prijatelji« in sledilci na družbenih omrežjih res (še) verjeli, če bomo danes na veliko propagirali »najboljše žeblje na svetu«, ki jih izdeluje podjetje, kjer smo zaposleni (a nismo tudi njegov lastnik), dve leti zatem, ko bomo menjali službo, pa »najboljša plastična vedra na svetu«, s katerimi kuje dobičke vaš trenutni delodajalec, Ali res želimo za to izpostaviti sebe in uporabiti svojo zasebno mrežo prijateljev in znancev?

Splošna deklaracija o človekovih pravicah v 12. členu pravi: »Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi.«

Zasebnost je za sebe

Pri tem je pomembno vprašanje zasebnosti. Ta mit ne obravnava pravil zasebnosti, ki jih določajo korporacije pri svojih družbenih omrežjih, ampak se dotika vsaj dveh naših pravic na delovnem mestu: pravice do zasebnosti in pravice do odklopa. Pri tem moramo spomniti, da s tem, ko hodimo nekam v službo, ne prodajamo sebe v celoti, ampak svoje delo, sposobnosti, kompetence, v določenih primerih tudi svoje ime. In to delamo po pogodbi, ki je dvostranski akt, z njenimi določili pa se morata strinjati tako delavec kot delodajalec. Mi osebno smo še veliko več kot to, kar »prodajamo« po svojih pogodbah!

Pravica do zasebnosti je človekova pravica in pravica do nedotakljivosti tudi. Pravico imamo, da nas drugi pustijo pri miru, kar velja tudi za delodajalca.

Svoboda izražanja je pravica in ne privilegij. Je pravica, ki jo je treba braniti ne glede na medij; bodisi na »odru svobodnega govora« bodisi na internetu. Ponudniki internetnih storitev, telekomunikacijske družbe, dobavitelji telekomunikacij in vlade se morajo zavedati, da spoštovanje mednarodnih standardov človekovih pravic ni obveza, ampak jasna minimalna zahteva za izvajanje poslov kjerkoli.

Pisna izjava Amnesty International na 19. seji Sveta Združenih narodov za človekove pravice (27. februar – 23. marec 2012)

Delodajalec nas nima pravice spraševati o našem zasebnem življenju, osebne podatke, ki smo mu jih zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi zaupali ob nastopu službe, pa mora varovati v skladu z zakonodajo.

Verjetno svojih fotografij z zasebne zabave ne kažete (vedno) v službi, še posebej ne svojemu šefu. Še posebej svojih intimnih skrivnosti ne želimo (vsi) tiskati na vizitke in jih deliti vsevprek.

Ne nujno tako majhna podrobnost torej je, da zasebnost vsak od nas pojmuje po svoje. Pogosto slišimo, da »če nimaš nič skrivati« … A ne gre (le) za to. Sploh ne.

Zavedati se moramo svojih pravic, ki jim pri informacijskem pooblaščencu plastično rečejo pet zlatih pravil zasebnosti:

1. Delodajalec lahko od zaposlenega zbira in nadalje obdeluje le toliko osebnih podatkov, kolikor je to nujno zaradi izvrševanja pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja in kar določa zakonodaja.
2. Delavec ima tudi na delovnem mestu pravico do zasebnosti, sorazmerno z zakonitim ciljem, ki mu delodajalec sledi.
3. Vsakršno obdelavo osebnih podatkov v okviru delovnega razmerja je treba izvrševati kar se da restriktivno, vendar je ni dopustno izsiliti.
4. Za osebne podatke, ki niso zajeti v 1. pravilu, je treba pridobiti osebno privolitev zaposlenega, vendar ne z izsilitvijo.
5. Poseg v zasebnost delavca na delovnem mestu je mogoče izvesti le, ko pride do kolizije z neko drugo ustavno pravico in ta v konkretnem primeru prevlada.

Zanimivo vprašanje pa je tudi, ali vam lahko delodajalec prepove uporabo družbenih omrežij v službenem času in na službenih napravah ter kako to nadzoruje in tudi kaznuje.

Ne je NE

Pri našem mitu je koristno, da pobliže pogledamo četrto pravilo in dodamo opozorila prej omenjenega organa: Ker je delavec v delovnem razmerju šibkejša stranka, se v praksi

pogosto zgodi, da ga delodajalec izsili, da v nekaj privoli. Pri pooblaščencu imajo ravno s tega področja največ prijav. Pravijo, da jih preiskujejo zelo natančno, z zaslišanji prič in izvedbo vseh mogočih dokazov. Izsilitev je prekršek in se kaznuje. Torej, v poseg v vašo zasebnost na zasebnem profilu lahko privolite ali pa tudi ne. Nihče pa vas v to ne sme prisiliti!

Imamo različne uporabnike Facebook (in drugih) profilov: Takšne, ki so tam samo zato, da oprezajo za življenji drugih – poznam primer delodajalca, ki je svoji delavki rekel, da je sumljiva, ker nima profila in zato o njej ne ve veliko. Bi ga vi prijavili? Ta delavka je samo zamahnila z roko in še bolj trdno sklenila, da svojega profila ne bo odprla, če pa že, nanj delodajalca ne bo spustila.

Drug primer so ozaveščeni uporabniki, ki prek svojega profila vzdržujejo stike, zlasti z ljudmi iz tujine in iz oddaljenih krajev, se dogovarjajo, se združujejo in aktivirajo, organizirajo različne dogodke ipd. To so dobro poučeni in ozaveščeni uporabniki.

Obstajajo pa tudi uporabniki, ki objavljajo čisto vse, kar se jim zgodi, od hrane, ki jo pojedo, do svojih živali in celo otrok, do cele vrste nepomembnosti in banalnosti. O njih ne kaže izgubljati besed.

Če smo presodili, da na svojem zasebnem družbenem profilu ne želimo propagirati delodajalčevih idej, proizvodov, storitev ipd., lahko torej odklonimo tovrstne objave. Če pa v naš opis del in nalog spada, da to počnemo, če smo vnaprej zavestno pristali, da bomo to počeli, in smo (pozor!) za to tudi plačani, najbrž dileme ni.

V svetu družbenih omrežij je veliko propagiranja proizvodov, storitev, idej, a tako imenovani vplivneži, ki to počnejo, so za to (praviloma) plačani in od tega živijo. Na to nas nagovarjajo tudi razna društva, združenja ipd. organizacije, ki sicer delajo dobro in v dobro širše skupnosti, odločitev, ali bomo na to, da širimo njihove vsebine, pristali, pa mora biti izključno in samo naša.

Kako torej reči ne? V delovnih okoljih, kjer je odnos odkrit in zdrav, to najbrž ni problem. Kjer pa je, se vprašajmo, ali sploh želimo tam delati.

Ne pozabimo na svojo pravico do odklopa. Ker nismo samo tisto, kar delamo, imamo pravico do prostega časa in pravico, da v svojem prostem času opravljamo svoje zasebne stvari. Nihče nas ne more prisiliti, da v tem času propagiramo svojega delodajalca.

Seveda pa je koristno vedeti tudi, do kod lahko gre naša kritika delodajalca na družbenih omrežjih. V Sloveniji že imamo primere, ko so ljudje izgubili službo zaradi neprimernega in delodajalcu škodljivega sporočila na določenem družbenem omrežju.

In vendar, marsikaj sporočamo svetu

Vse več delodajalcev uporabi naše družbene profile, da na njih preveri, kdo smo, še preden pri njih nastopimo službo. Do kod lahko gre takšno preverjanje, je seveda stvar tega, v kakšni meri puščamo svoje profile odprte za takšno početje. Zavedati pa se moramo, da lahko vse, kar je bilo enkrat objavljeno, uide našemu nadzoru in se širi tudi mimo naše vednosti in želja.

Ne glede na to, kakšno zaščito osebnih podatkov nam omogočajo družbena omrežja, še vedno ostaja vprašanje, kaj mi prek svojih računov na tovrstnih omrežjih (prostovoljno) sporočamo in komu dovolimo dostop do različnih sporočil/objav/fotografij/podatkov …

Objavljanje službenih vsebin na zasebnih profilih

Obveznosti, ki jih je zaposleni dolžan opravljati v okviru svojega delovnega mesta, so sestavina pogodbe o zaposlitvi oziroma so določene v opisu delovnega mesta, s katerim se zaposleni seznani pred podpisom pogodbe o zaposlitvi. Če je objavljanje na zasebnih družbenih omrežjih jasna in pred podpisom pogodbe znana delovna obveznost, potem lahko razumemo, da zaposleni s podpisom pogodbe z navedeno obveznostjo soglaša in se je na ta način odrekel določenemu delu pravice do zasebnosti, ki jo je delodajalec sicer v skladu s 46. členom ZDR-1 dolžan upoštevati in ščititi. Če pa ne gre za dogovorjeno službeno obveznost, delodajalec ravno zaradi obveznosti upoštevanja zasebnosti zaposlenega ne more zahtevati objavljanja službenih vsebin na zasebnih profilih zaposlenih na družbenih omrežjih. Posledično v zvezi s tem zaposleni tudi ne more biti deležen morebitnih sankcij delodajalca, če njegovih tovrstnih navodil ne bi upošteval.

Svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja je zagotovljena z deklaracijo o človekovih pravicah. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, pravi njen 39. člen.
Družbena omrežja, ki so sprva obetala prostor svobode, proste izmenjave informacij, iskrivih in duhovitih idej, uporabnih podatkov, motivacije in povezav na določene teme, so z vse bolj množično uporabo, zlasti pa zlorabo (mednje štejemo tudi izsilitev in pogojevanje) postala deloma tudi popolno nasprotje tega in s tem področje malenkostnih, žolčnih, nizkotnih razprav, samopromocije in zavajanj. Pogosto tisti, ki bi lahko povedali največ, molčijo, najbolj glasni pa so tisti, ki nimajo veliko povedati ali pa nam kaj prodajajo.

Uporaba družbenih omrežij v službenem času

Stališče informacijskega pooblaščenca je, da delodajalec lahko omeji uporabo opreme, katere lastnik je, na način, da dostop do določenih spletnih strani, ki jih zaposleni ne potrebuje za svoje delo, blokira. Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da je primarna obveznost zaposlenega v skladu s 33. členom ZDR-1 opravljanje dela, delodajalec tako lahko tudi prepove določene aktivnosti zaposlenih, ki niso vezane na opravljanje delovnih obveznosti ali zaradi katerih delovne obveznosti morebiti ne bi bile pravočasno ali dovolj kakovostno opravljene ali pa bi te aktivnosti lahko pomenile določeno tveganje v povezavi z varnostjo in zdravjem pri delu. Se pa na tem mestu poraja vprašanje delodajalčevega vpogleda in nadzora nad obiskom spletnih strani na službeni opremi. Informacijski pooblaščenec v zvezi s tem opozarja, da je vpogled v te podatke dopusten le v izjemnih primerih in pod pogoji, ki so določeni v internih aktih delodajalca.

Maša Gregorčič, pravna pomoč ZSSS

Premislimo, kako se bomo pridružili tej karavani in kako bomo uporabljali tovrstna orodja; v njihovo »uporabo«, še zlasti pa v zlo-rabo, pa nas nihče ne more in ne sme prisiliti. Tudi tisti, ki je naš delo-dajalec, ne.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Vabljeni tudi k branju drugih mitov:

Mit: “Delovna mesta imajo prednost pred čistim okoljem”

Mit: “Uspešni podjetnik je za uspeh zaslužen popolnoma sam”

Mit: “Mladih sindikati ne zanimajo”

Mit: “Delavec mora za svojo varnost pri delu poskrbeti popolnoma sam”

Mit: “Delavke in delavci so preveč zaščiteni”

Mit: “Trg dela v Sloveniji je premalo fleksibilen”

Mit: “Sindikati so samo za zgago, od njih ni koristi”

Mit: “Razlik v plačah med ženskimi in moškimi v Sloveniji ni”

Mit: “Vsi smo v istem čolnu, vsi moramo zategniti pas”

Mit: “Ker ne garam na gradbišču ali v tovarni, nisem delavec …