Razbijamo mite! – “Razlik v plačah med ženskimi in moškimi v Sloveniji ni”

4. 2. 2019

Seveda, razloga, da bi bile ženske za enako delo na primerljivih delovnih mestih, ob enaki izobrazbi in letih izkušenj, manj plačane od svojih kolegov, kot pišemo januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasilu ZSSS, z naslovom Razbijamo mite!, res ni.

Nediskriminacijo deklarativno zapoveduje tudi zakonodaja. In vendar razlike v plačilih obstajajo in, še več, nekatere med njimi so tudi posledica sistemsko ne dovolj dorečenih in premišljenih rešitev. Analize so pokazale, da so v Sloveniji razlike v plačah največje, prav ko primerjamo ženske in moške z enako izobrazbo in leti izkušenj na enakem delovnem mestu.

Plačna vrzel, ki tako nastaja (in se povečuje v času), vpliva tudi na pokojninsko vrzel, ki je tako zelo pereča,  da so danes starejše upokojenke, ki živijo v gospodinjstvu same, ena najbolj z revščino ogroženih kategorij prebivalcev v Sloveniji.

Kot posledica obremenjenosti žensk z neplačanim skrbstvenim delom, kljub deklarativni enakosti moških in žensk, na trgu dela še vedno delujejo mehanizmi neenakosti, kot so horizontalna in vertikalna spolna segregacija, diskriminacija pri plačilu in nagrajevanju delovne uspešnosti ter napredovanjih, kot tudi večja verjetnost za zaposlovanje žensk v negotovih oblikah zaposlitve in večja izpostavljenost spolnemu nasilju ali nadlegovanju.

Pravica do enakosti

V Sloveniji ustava sicer določa pravico do enakosti vseh pred zakonom. Zagotovljene so enake človekove pravice in svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, invalidnost, spolno usmerjenost itd. S tem je prepovedana diskriminacija tudi na podlagi spola, enakost žensk in moških pa je priznana kot osnovno načelo demokracije in spoštovanja človekovih pravic.

Pravica do enakega plačila za enako delo brez razlikovanja je človekova pravica in je z mednarodnimi akti zagotovljena že od leta 1948. Od takrat pa do danes je bila sprejeta vrsta mednarodnih predpisov, ki določajo pravico do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti.

V Evropski uniji je načelo enakega plačila zapisano že od leta 1957 v pogodbah EU ter vključeno v Direktivo 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu. Za nas je bistvena ureditev v Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) iz leta 2009.

Tudi zakon o delovnih razmerjih iz leta 2013 v posebnem členu (133. člen) obvezuje delodajalca, da zagotovi enako plačilo delavcem ne glede na spol.

Najprej dejstva

Ženske v EU v povprečju zaslužijo za kar 16,2 odstotka (EU-28) manj kot moški. Vrzel vztraja, že odkar jo merijo, za njeno zaprtje pa  bo po oceni Mednarodne organizacije dela brez konkretnih ukrepov potrebnih nadaljnjih 70 let.

Med posameznimi državami so razlike velike. V Romuniji, Italiji, Luksemburgu, Belgiji, na Poljskem in v Sloveniji je plačna vrzel manjša od osmih odstotkov, v Avstriji, na Češkem, v Nemčiji, Estoniji in Veliki Britaniji pa je več kot 20- odstotna. V letu 2016 je bila največja razlika v plačah med spoloma v EU v Estoniji (25,3 odstotka) in najmanjša v Romuniji (5,2 odstotka).

V Sloveniji se plačna vrzel po letih povečuje. Leta 2011 je bila s 3,3 odstotka najnižja v EU, a se je od takrat povečala na 4,5 odstotka v letu 2012, na 7 odstotkov v letu 2014, v letu 2015 pa je bila že kar 8,1-odstotna. Leto kasneje se je brez sprejetih ukrepov zmanjšala na 7,8 odstotka (vir: Eurostat Portal).

Se zavedamo vzrokov?

Vzroki za nedopustno plačno vrzel med spoloma so različni in med seboj prepleteni. Nanjo vpliva marsikaj, kar se na prvi pogled morda sploh ne zdi, da bi jo lahko večalo. Ženske so pogosteje zaposlene za skrajšani delovni čas, zaradi skrbi za družino pogosteje zapustijo trg dela v primerjavi z moškimi, so več odsotne zaradi nege otrok in starostnikov, zaradi česar so manjkrat ocenjene kot uspešne in težje napredujejo. To zelo vpliva na višino njihovih plač in pokojnin. V Evropi ženske v povprečju prejemajo kar 39 odstotkov nižje pokojnine od moških, v Sloveniji 24 odstotkov.

Ne glede na sektor, v katerem so zaposlene, ženske težje in redkeje napredujejo kot moški in težje dosegajo najvišje položaje tako v podjetju kot v družbi. V povprečju ženske v Evropi tudi zasedajo le 36 odstotkov vodilnih položajev.

Opazna segregacija

Opazna je tudi segregacija v izobraževanju in zaposlovanju in kljub zakonski prepovedi je precej tudi diskriminacije pri plačilu. Ženske se množično zaposlujejo v sektorjih, ki so nižje vrednoteni, in zato so tudi manj plačane, hkrati pa velja, da so primerljiva dela, ki jih pretežno opravljajo moški, občutno boljše plačana. Kar 80 odstotkov zaposlenih v dejavnosti zdravstva, socialnega skrbstva in izobraževanja predstavljajo ženske: tudi v teh dveh dejavnostih pa je prisotna segregacija, saj moški zavzemajo najbolj cenjene in najbolje plačane položaje. Na drugi strani pa ženske zavzemajo le tretjino zaposlitev v sektorju informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

Statistični podatki kažejo, da tudi prekarno delo zadeva zlasti mlade in ženske, saj je med zaposlenimi za določen čas največ mladih do tridesetega leta starosti in več žensk. Ženske, še zlasti mlade ženske so v večji meri kot moški izpostavljene negotovim, prekarnim oblikam zaposlitve, ki jih spremljajo okrnjene delavske in socialne pravice, slabi delovni pogoji in večja ranljivost za pojave, kot so spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu.

Ženske tudi v 21. stoletju prevzemajo primarno skrb za družino. Medtem ko zaposleni moški v povprečju porabijo devet ur na teden za neplačano delo, zaposlene ženske temu namenijo kar 22 ur na teden. To skrajšuje njihove delovnike ter zapoveduje več usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja.

Poiščimo rešitve

Sindikati za  zmanjševanje neenakosti med spoloma na področju usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja že od samega začetka sindikalnih bojev zahtevamo spremembe. Slogan »kruha in vrtnic« je tako živ še danes, malenkost spremenile so se le oblike boja.

Od oblasti na ravni EU in države  v okviru boja za enake možnosti zahtevamo zakonodajne in nezakonodajne predloge o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, da bi materam, očetom ter oskrbovalcem omogočili več pravic in boljšo prožnost ter zaščito pri oskrbi otrok in pomoči potrebnih odraslih družinskih članov oziroma članic. Najpomembnejša dejavnika, ki bi očete spodbudila k uporabi starševskega dopusta in s tem k razbremenitvi žensk, sta višina nadomestila in možnost izrabe dopusta po delih ali v obliki skrajšanega delovnega časa. Za pomemben dejavnik se je izkazala tudi podpora in razumevanje vodstva in sodelavcev.

Na ravni delodajalcev zahtevamo dosledno spoštovanje in spremljanje izvajanja načela enakosti in enakega plačila za enako delo v praksi ter opozarjamo, da prožne oblike dela lahko vplivajo tudi na neenako obravnavo delavk. Prizadevamo si tudi za ukrepe t. i. pozitivne diskriminacije, še zlasti v pokojninskem sistemu. A žal te odgovorni prav  na področju upokojevanja počasi opuščajo.

Zmanjševanje plačne (in z njo pokojninske) vrzeli povečuje napredek celotne družbe. Znanje in veščine žensk, ki predstavljajo približno polovico prebivalstva in delovne sile, so nujno potrebne za gospodarski in socialni razvoj družbe. V ZSSS si želimo takšno družbeno okolje, v katerem bomo imeli ne glede na osebne okoliščine vsi enake možnosti in priložnosti za uresničevanje svojih potencialov, ciljev in potreb.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share