Andrej Rožman

Je na kongresu Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE) spomladi 2023 vodil delovno predsedstvo. Ta naloga mu je bila zaupana, ker je tudi sicer aktiven in viden sindikalist, saj že vrsto let nabira izkušnje z bojem za delavske pravice v jedrski elektrarni Krško. Sicer pa je njegovo vodilo, da morajo biti stvari uravnotežene, da lahko dobro delujejo. Tako je tudi z delom in kapitalom. K dosežkom sindikalnega boja pa bi morali po njegovem prispevati vsi, ki jih uporabljajo.


Kje delaš, kje si sindikalno aktiven?

V Nuklearni elektrarni Krško delam že 30 let, sem podpredsednik sindikata NEK. S predsednikom se dopolnjujeva, predebatirava vse zadeve, ki se pojavijo na ravni podjetja in dejavnosti. Za članstvo v firmi se angažiram tudi pri smučariji, obdarovanju, ko poskušam na trgu poiskati kakšne slovenske zadeve. Tega se držim, kolikor je le mogoče, da zaokroži znotraj gospodarstva. Ena večjih stvari, ki sem jih pripravljal, je bila tudi analiza za dvig plač. To so bila naša pogajalska izhodišča oziroma argumenti, zakaj bi dvignili plače v podjetju. Po moje se je veliko lažje pogajati z delodajalcem, če imaš nek argument, kot pa da le prideš s tem, da bi imeli višje plače. Zaenkrat je bil delodajalec pripravljen poslušati naše argumente, v zvezi z našim delom pa tudi s sindikalnimi prizadevanji.

Moje delovno mesto je specialist instrumentacijskega vzdrževanja. To je vsa senzorika v firmi, na primer senzorji temperatur tlakov, vse tisto, kar naši operaterji dobijo v komandno sobo kot podatek, kaj se dogaja s firmo. Moje delo je tako povezano s primarnim delom jedrske elektrarne, se pravi močjo reaktorja, ki se meri na več različnih načinov. Za tem stoji naša ekipa, ki je dobra, homogena.

Kaj te je spodbudilo, da si se sindikalno angažiral?

Vse stvari si poslušam nekako naslikati; ko voziš kolo, moraš poskrbeti za ravnotežje. Tudi podjetje, družba ali telo najbolje funkcionirajo, ko so zadeve v ravnotežju. Tako morata biti uravnotežena tudi delo in poslovanje. Na eni strani so delodajalci, na drugi pa so lahko samo sindikati. In zadeve lahko le tako delujejo dobro. Ko pa potegne na katerokoli stran, se bodo zadeve slej ko prej zrušile. Sem pa tudi sicer takšen, da se angažiram, ko vidim stiske. V Krškem smo denimo prek društva takoj, ko se je začela vojna v Ukrajini, zbrali pomoč in jo z dvema kombijema odpeljali na mejo. Da je šla direktno ljudem, ki jo potrebujejo.

Bi sindikalno izpostavil kakšen dogodek, dosežek?

Sigurno je na ravni podjetja to dogovor, ki smo ga letos sprejeli z našo upravo in je temelj za sicer postopen dvig plač do neke želene ravni. To je bil dosežek zadnjega mandatnega obdobja, ki smo ga sicer nedavno zaključili, ravnokar smo imeli volitve.

Ste bili kot sindikalna ekipa ponovno izvoljeni?

Da. Vsakih pet let prideš na tehtnico in vidiš, ali je bilo to to ali ne. Prostora za izboljšave je seveda še.

Moč sindikatu daje njegovo članstvo. Kako ga pri vas pridobivate? Pogosto slišimo, da mladih sindikalno angažiranje ne zanima dovolj.

Zadnji dve, tri leta se je k sreči pri nas trend obrnil in prihajajo tudi mladi sodelavci, ki jih pridobivamo v sindikalne vrste. Je pa problem pri mlajših generacijah to, da je sistem, v katerega vzgajamo naše otroke, takšen, da gradi na individualizmu, ne na skupini. Za delodajalce je to super, za družbo in njen napredek pa ne. Če pogledamo striktno kapitalistične države, imajo sicer močan kapital, ampak imajo tudi močne sindikate. In z vidika uravnoteženja družbe je to pomembno. Pri nas pa še vedno imamo manj razvit, nekakšen turbo kapitalizem …

Res pa je tudi, da je težje v sindikalne vrste dobiti tiste z višjo izobrazbo, ki se vidijo v vodilnih funkcijah. Marsikdo reče, da se ne bo včlanil v sindikat in se ne bo izpostavljal, ker bo trpela njegova kariera.

Se to res dogaja?

Ponekod prav gotovo. Sam nimam slabe izkušnje. Je pa res, da sem neposreden, in če bi mi kdo kaj rekel, bi na to reagiral. Tudi če bi me poskušali zaradi tega zavirati, bi pa delal nekaj drugega. Veliko ljudi pa je rezerviranih.

Kako vidiš v teh pogojih prihodnost sindikalizma?

Prav gotovo bi pomagala drugačna zakonska podlaga. Sedaj se pravice članov in nečlanov praktično ne razlikujejo. Kljub temu, da sindikat, ne posameznik, izpogaja vse, podjetniško kolektivno pogodbo, kolektivno pogodbo dejavnosti, zakonodajo, uporabljajo vse to vsi. Zato bi morali k temu tudi vsi prispevati. Z vidika delodajalca dvomim, da bi bilo to popularno, saj je zanje najlažje, če so ljudje razdeljeni, skregani.

 

Kakšen mora biti po tvoje obraz sindikata?

Razgledan, izobražen, pa nekdo, ki nima nahrbtnika od prej, ki ima pogum. Za sindikalno delo je pomembno, da imaš argumente in da jih zagovarjaš do konca. Če je potrebno, tudi s stavko. A premišljeno, treba je znati vzpostaviti dialog, sicer ne prideš nikamor. Pri vsaki stvari se je treba znati pogovarjati. Vsaka vojna se mora končati s pogovori. Upam, da se bo tudi ta.

Share