Tim Vakselj
Tim Vakselj je v edini slovenski poslovalnici švedskega nizkocenovnega trgovca Ikea zaposlen v logistiki že od vsega začetka, to je od 25. januarja 2022; mesec dni kasneje je bila trgovina tudi odprta. Čeprav je sindikat relativno mlad, saj je formalno začel delovati maja 2022, lahko poleg reprezentativnosti, ki so jo dosegli lani aprila, in vzpostavljanja socialnega dialoga, pokažejo več premikov; boj za boljše razmere in spoštovanje delavskih pravic pa se nadaljuje. Naš sogovornik je tudi član republiškega odbora Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS). Konec lanskega leta je bil sogovornik na novinarski konferenci SDTS, ko je ta sprožil peticijo proti delodajalskim pričakovanjem, da se bodo odpovedali nekaterim že izborjenim pravicam, tudi prostim nedeljam.
Kako poteka socialni dialog in kaj je zdaj najbolj aktualna tema?
Z vodstvom se sestajamo enkrat mesečno. Nazadnje je bil govor o odločitvi vodstva, da za pospešitev prodaje podaljšajo obratovalni čas ob petkih in sobotah do devetih zvečer, pred tem pa smo bili cel teden odprti samo do osmih. Gre za pomembno odločitev, ki ima velik vpliv na vse zaposlene – tisti, ki se vozijo iz bolj oddaljenih krajev, imajo s tem lahko slabše povezave javnega prevoza in kolegica iz Tržiča bo recimo v popoldanskem turnusu prihajala domov med enajsto in polnočjo. Ta odločitev vodstva je bila glede strukture dela in delovnih procesov slabo premišljena. Večina v prodaji je zaposlena za šest ur in prej, ko smo imeli dve izmeni, sta se ti kratek čas prekrivali in je bilo lažje, zdaj pa tega ni.
Prvo govorico o tem smo v sindikatu slišali že oktobra, se hitro mobilizirali in novembra že začeli zbirati podpise proti podaljšanju odpiralnega časa. V slabem mesecu smo jih med vsemi zaposlenimi zbrali 132, kar je četrtina firme, če pa upoštevamo število tistih, na katere bo sprememba dejansko vplivala, pa je to več kot polovica zaposlenih. V novembru smo na rednem mesečnem sestanku peticijo vodstvu predstavili in povedali, da smo kot sindikat razočarani, da se z nami kot predstavniki zaposlenih niso posvetovali. Po sporazumu o sodelovanju so sindikat za mnenje dolžni vprašati, ali ga upoštevajo, pa je seveda drugo vprašanje.
Očitno je šlo za diktat kapitala, »poslovno odločitev«, ki pa v resnici zelo vpliva na zaposlene.
Seveda. Vpliva na naše bioritme. Pri nas v logistiki sicer delamo turnuse, v prodaji pa se lahko zgodi, da recimo v petek delaš popoldan, se pravi do pol desetih, v soboto pa že ob pol devetih zjutraj. To pomeni, da tak delavec nima ustreznega počitka. Zelo pomembno pri našem delu pa je imeti dva dni počitka v kosu, šele takrat se zares spočiješ.
Pri vas se očitno vrača tudi delo v nedeljo. Kako?
Kot prostovoljno. A ker imamo trenutno v logistiki povečan obseg naročil, je na voljo tistim, ki hočejo, da lahko pridejo delat tudi v nedeljo. To je dodatno plačano z dodatki za nadurno in nedeljsko delo, a vseeno je to, da moramo delati ob nedeljah, le posledica slabe organizacije dela.
Primanjkuje tudi ljudi, Ikea ima na svoji spletni strani razpise.
Žalostno je in ni fer, da imamo odprt razpis za logistiko, ponuja pa se delovno mesto za določen čas. Tak delavec je zelo v podrejenem položaju, ne more dobiti kredita … Za druge razpisane pozicije pa je pogodba za nedoločen čas.
Problem je tudi, ko so recimo odšli trije, štirje in so zaposlili le enega, delo pa razporedili. Delavci so tako vedno bolj obremenjeni, delodajalec pa preizkuša meje, do katerih gre lahko z zmanjšanim številom zaposlenih.
V trgovini je problemov več, ena od zadev, ki jo je lani uspelo Zvezi in SDTS doseči, je sprememba pravilnika o ročnem premeščanju bremen. Boste to tudi pri vas občutili kot napredek?
Definitivno. Stvar pa je v uresničitvi. Letos se bodo morale sprejeti nove ocene tveganja in prilagoditi delovni proces. Kot reprezentativen sindikat bomo pritiskali na vodstvo, da bomo zraven pri pripravi novih ocen tveganja, saj so delavci tisti, ki dejansko vedo, kako poteka delovni proces. Imamo tako težka bremena kot ponavljajoče se gibe.
Preobremenjenost delavcev je mogoče delno tudi posledica miselnosti, da »mora« biti delo narejeno, in ljudje se ženejo prekomerno, stisnejo zobe. Ugotavljam pa, da se to počasi po skoraj dveh letih že spreminja, saj so sprevideli, da v zameno za to, da se ženejo, ne dobijo nič, na koncu dneva pa so utrujeni, zbolevajo.
Koliko se ljudje zavedajo, da je uspešnost sindikata povezana z njegovo množičnostjo?
V začetku so ljudje še trdili, da se bodo v sindikat včlanili, ko bo ta kaj naredil. Zdaj se je to spremenilo, lani smo recimo dobili prvič več kot le minimalni regres, ljudi pa tudi sproti obveščamo (imamo oglasno desko, pošiljamo mesečna poročila) in ozaveščamo o pravicah. Tudi mnogi, ki niso v sindikatu, imajo mnenje in so ga tudi pripravljeni izraziti, strah pa je tiste, ki imajo pogodbe za določen čas ali pa želijo karierno napredovati. Načeloma pa se mi zdi, da dejanja govorijo zase, ljudje sindikatu zaupajo in se zavedajo, da se stvari ne zgodijo čez noč, še posebej, ko je v igri denar.
V tem letu ciljamo na sklenitev kolektivne pogodbe na ravni podjetja in želimo malo bolj organizacijsko strukturirati sindikat, porazdeliti delo, da to ne bo več toliko centralizirano le okoli ene osebe. Poskušam doseči zavedanje, da smo vsi sindikat, da je to timsko delo in da vsak lahko sodeluje s predlogi in aktivnostmi.
Kakšen mora po tvoje biti obraz sindikata?
Glavno je imeti empatijo, občutek vživljanja v druge. Znati je treba poslušati ljudi, saj če jih ne poslušaš, jih ne razumeš. Tako vidiš, kaj je težava, in lahko prideš do rešitve. Ta manko občutka za sočloveka je tudi sicer problem v družbi.
