Aleš Golja

Je sekretar Sindikata upokojencev Slovenije (Sus), upokojeni dolgoletni informatik ZSSS in nasploh znan obraz z Dalmatinove 4. Januarja prihodnje leto bo praznoval štiridesetletnico svojega sindikalnega delovanja. Pred tem je poučeval matematiko (in po duši ostal učitelj) na današnji Gimnaziji Moste v Ljubljani. To je bilo v času, ko so oktobra 1977 v tamkajšnji miniaturni šolski telovadnici Pankrti priredili prvi punk koncert na Slovenskem.


Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Zgodba se začne še v socializmu: najprej sem bil pravzaprav prekarec. Takrat je v šolah manjkalo matematikov, in čeprav nimam ustrezne pedagoške izobrazbe, saj sem po poklicu inženir matematike, sem najprej kot študent učil sedem let, potem pa še osem kot prekarec. To pomeni, da so mi iz leta v leto podaljševali pogodbo o delu, vendar me, prekarca v socializmu, ni nič kaj skrbelo, dela je bilo vedno dovolj. Potem pa se je na današnji moščanski gimnaziji, kjer sem delal, upokojil ravnatelj, začel se je boj za njegov stolček, prišlo je do usmerjenega izobraževanja, zato sem začel iskati novo službo. Bil sem tudi družbeno-politično aktiven, kot se je včasih reklo, deloval sem kot funkcionar v skupnosti otroškega varstva, precej inštruiral matematiko in bil na koncu sprejet na mesto sekretarja sindikata za vzgojo, izobraževanje in znanost ‒ v okviru tedanje Zveze sindikatov Slovenije ‒, kjer sem potem ostal šest let. Tja sem sicer prišel 9. januarja 1982.

In potem?

Nato se mi je iztekla funkcija, prišlo je do čudne štorije, o kateri morda kdaj drugič. Eno leto sem bil na sindikatih brez pravega dela, obenem pa so v hiši počasi začeli uvajati prvo računalniško opremo. Leta 1990 se je začelo ponovno včlanjevanje in obdelovanje pristopnih izjav, vendar ni bilo ustreznega programa, zato sem sam v tistem letu naštudiral programiranje in v štirinajstih dneh izdelal program za vnos podatkov za pripravo članskih izkaznic.

Kako je bilo to videti v praksi?

Bilo je devet ekip in v vsaki trije ljudje, ki so delali po dvanajst ur na dan. Seveda v hiši še ni bilo računalniške mreže, zato smo podatke pobirali ročno, z disketami se je letalo od enega računalnika do drugega in se potem pošiljalo podatke v tiskarno, kjer so izdelovali izkaznice. In tako so me potem za stalno zaposlili kot informatika; najprej sem upravljal dve Novellovi manjši mreži, leta 1996 pa je bil na kongresu sprejet sklep o informatizaciji organizacije. Hišo so opremili z računalniško mrežo, kot se spodobi, do nje je bilo mogoče dostopati tudi od zunaj, vendar je bilo veliko zadreg. Vsak, ki je lahko odločal, je imel svojega »hekerja«, ki mu je sugeriral, kateri operacijski sistem bi morali uporabljati, zato je bilo zelo težko najti skupni imenovalec. Prave informacijske enotnosti sicer še do danes nismo dosegli. Kot informatik pa sem se potem upokojil. V pokoj sem sicer hotel pri štiridesetih letih delovne dobe, vendar me je tedanji generalni sekretar ZSSS Pavle Vrhovec prosil, naj potegnem do kongresa leta 2017, zato sem nadaljeval delo še tri leta, kar se mi pri pokojnini kar dobro pozna.

Zraven si bil torej tudi v prelomnih letih na začetku devetdesetih, ko se je sindikalno gibanje v Sloveniji pravzaprav oblikovalo na novo …

Z novo državo so se pojavili tudi konkurenčni sindikati, pri tem pa so se pokazale pomanjkljivosti prejšnje Zveze sindikatov Slovenije in privilegiranost industrijskih sindikatov. Hkrati se je ob izdaji izkaznic začelo tudi omenjeno delo s člansko evidenco, osnova današnje zbirke podatkov, kakršnakoli že je, pa je pravzaprav takratna izdelava članskih izkaznic, pri katerih smo pazili, da se stvari niso podvajale.

Katero sindikalno obdobje pa ti je najbolj ostalo v spominu?

Najrajši se spominjam časov v devetdesetih, ko smo bili prava ekipa, kar se mi zdi, da zdaj manjka, ko smo drug drugemu pomagali, ko je vsak, ne glede na funkcijo, poprijel za kakršnokoli delo … Bili smo skupina ljudi, ki je bila vedno pripravljena stopiti skupaj, spomnim se tudi vseh demonstracij, ki smo jih organizirali … To so bili časi, ko smo imeli veliko skupnih akcij, potem tudi kaj spili (smeh), pa šli na kakšen sindikalni izlet, se družili … Lahko, da sem za to zdaj prestar, ampak zdi se mi, da smo bili včasih bolj enotni. Saj smo se tudi kdaj skregali ali sporekli, vendar smo drug drugemu pomagali, in sicer tudi tako, kar se morda grdo sliši, da smo se pokrili pred šefi.

Tudi po upokojitvi pa ostajaš sindikalno aktiven kot sekretar sindikata upokojencev. Kaj ti tako udejstvovanje pomeni?

Pravzaprav sem bil ves čas družbeno aktiven, tudi izven službe, morda delo za Sus s tem samo nadaljujem. Začel sem, nekaj let nazaj, sprva sem nadomeščal kolega Miloša Mikoliča, s katerim se poznava še iz mladih let. Prevzel sem sekretarske posle, že od prej sem poznal večino ljudi, in ko sem se bližal penziji me je pokojni Franček Kavčič vzel v roke ter me prepričal, naj se v celoti posvetim delu sekretarja. Žabe pač ni težko nagnati v vodo, čeprav mi je danes včasih žal. Opažam namreč, da za sindikat upokojencev ni pravega razumevanja ne zunaj pa tudi znotraj Zveze ne. Sprejeti so bili sicer lepi sklepi o tem, kako naj bi ga razvijali, krepili članstvo, vendar manjka uresničitev. Sicer pa je upokojenska težka, pokojnine so absolutno prenizke, da bi na primer zdrav človek od njih dostojno živel.

Kakšen pa mora po tvoje biti pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Mislim, da bi sindikalisti morali biti več med ljudmi. Tudi mene se lahko v tej smeri kritizira, ker pač nimam vozniškega izpita in težko hodim po terenu, prav pa bi bilo, da bi imel več neposrednega stika s članstvom. Pravi sindikalist bi torej moral biti med ljudmi, med članstvom, imeti pa bi moral tudi posluh za njihove probleme. Ne samo, da od njih nekaj zahtevamo in jim solimo pamet, ampak da jim tudi prisluhnemo in poskusimo kaj njihovega uveljaviti.

Share