Špela Ljubec

Špela je sodelavka ZSSS na štajerskem koncu. Dostikrat je kar prvi obraz, na katerega se obrnejo članice in člani v območnih pisarnah tako na Ptuju kot v Mariboru, kjer dela kot poslovna sekretarka. Zato je nemalokrat tudi (neupravičena) tarča slabe volje in stisk tistih, ki se na sindikat obračajo po pomoč.

Od kdaj delaš v sindikatih, kakšna je tvoja poklicna pot?

V sindikatih sem od 6. aprila 1989. Na območje sem prišla delat kot kurirka. Zdaj sem poslovna sekretarka, računovodja, knjigovodja … Delam tudi s članstvom. Ko člani pokličejo, jih usmerim do sekretarja oz. sekretarke, pišem napotnice, delam pa še marsikaj drugega.

Kaj je tisto, kar se ti je v tem času najbolj zarezalo v spomin?

Definitivno tisti množični protestni shod leta 2005 v snegu – fotografije imamo tudi na steni sindikalne pisarne na Ptuju. Takrat je bilo res čutiti povezanost, tudi zadovoljstvo članic in članov je bilo veliko, saj so kot skupnost nekaj dosegali. Energija je bila zelo pozitivna, tudi v avtobusu, ko smo šli nazaj, ne glede na to, da smo bili premočeni in premraženi in smo se greli.

Na vašem kocu države je bilo eno bolj spomina vrednih obdobij tudi propad tovarn v Mariboru …

Res je, a takrat še nisem delala v Mariboru, se je pa to tudi dotaknilo nas na Ptuju. V stečaj se šle recimo gradbene firme in zanje smo urejali dokumentacijo za vložitev terjatev. Za nekatere smo bili rešilna bilka, včasih si se s kom zjokal, mu dal tudi nekaj drobiža za avtobus. So pa bili tudi taki, za katere si bil vse, samo človek ne. Ljudje so v stiski reagirali različno in nekateri niso prepoznali ponujene roke. Vsake toliko časa smo pač filter.

V tem času si se potem utrdila, a ne?

Zelo. Začela sem ločevati zasebno in službeno življenje. Od začetka vse to nosiš domov in družina to čuti, saj nisi prav razpoložen, nisi dobre volje. Po letih tudi to znaš razmejiti, čeprav še zdaj dvignemo telefone, ko nas nekdo potrebuje, tudi izven uradnega delovnega časa.

Se sodelavke in sodelavci podpirate?

Zelo si stojimo ob strani. Stopimo skupaj, ko je potrebno, in si pomagamo.

Kaj pa je zdaj najbolj v prvem planu med članstvom?

Zdaj so njihovi problemi bolj povezani z zdravstvenimi zadevami. Zelo veliko je mobinga, pogosto slišimo, da delodajalec nima posluha za nekoga, ki je zbolel, ki je izgorel. Takšne zgodbe se te dotaknejo.

Kako je s pridobivanjem članstva? Kako ti vidiš problem, da je mlade težko pridobiti?

Potrebno bi bilo najti neko strategijo, kako mlade pritegniti, ampak jaz recepta ne poznam. Opazila pa sem, da tudi nekateri mladi, ki pokličejo k nam za nasvet in ga dobijo, rečejo, da se bodo oglasili in se včlanili. In tudi to se zgodi. Ljudje se pogosto sprašujejo, kaj imajo od tega, da so člani, in ko izvedo, da niso sami, da bodo imeli nekoga za seboj, ki se bo boril za njihove pravice, potem razmislijo. Izredno pomembna je pravna pomoč, pa tudi kartica ugodnosti ZSSS je nekaj, kar se zdi marsikomu pomembno. Sama vedno izpostavim, kje in koliko je popusta. To je dobra zadeva, ki jo je treba promovirati. Pa počitniške kapacitete nekatere privlačijo, potem blagajne vzajemne pomoči … Cel spekter zadev je, ki jim jih lahko ponudimo, a prva je seveda varnost. To še posebej zaleže za tiste, ki imajo delodajalca, ki nima posluha zanje.

Kako ti vidiš prihodnost sindikalizma, delavskega boja?

Strokovnost je zelo pomembna in strokovni smo. A tisti pravi argument sindikalizma je množičnost. S tem smo veliko dosegli. Ko delavkam in delavcem poveš, da če ne bi bilo sindikalnega boja, ne bi imeli niti regresa, niti minimalne plače, ničesar, prisluhnejo in se strinjajo.

Kakšen je po tvoje pravi obraz sindikata?

Predvsem mora biti empatičen, pa tudi strokoven in podkovan pri svojem delu. Treba je poznati tudi ozadje sindikalnega boja. Seveda pa so srčnost, poštenost, prijaznost tiste odlike, ki bi jih moral imeti vsak.

Pogrešaš prijaznost?

Ja. Moja pisarna v Mariboru je na začetku hodnika in pogosto sem prva, na kogar se obrne nekdo, ki se oglasi pri nas. Besede dober dan, oprostite, prosim, hvala … so tiste, ki jih, žal, že ne slišim več dovolj pogosto. Mislim pa, da je po covidu slabše, saj smo bili izolirani in smo izgubili stike. Več je agresije, nekateri bi vse radi takoj, a sami ne bi naredili nič.