Janja Košak

… je dolgoletna aktivna sindikalistka, vso svojo delovno dobo članica Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI), delavka mariborske enote Kruh pecivo, ki je ena izmed osmih pekarskih lokacij največjega slovenskega prehrambnega podjetja Žito. Pravi, da je borbenost za sindikate zelo pomembna. V mariborskem obratu jo vseskozi dokazujejo.


Kakšna je vaša dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo?

V sindikatu sem 37 let, aktivna pa sem okoli 25 let. Dva mandata sem bila podpredsednica, istočasno sem vodila blagajno sindikata, leta 2019 pa sem postala predsednica.

Imamo desetčlanski izvršni odbor. Zaposlenih nas je trenutno okoli 190, članov sindikata je trenutno nekaj čez 80. Včlanjujemo tudi tiste, ki so zaposleni prek agencije Kariera.

Imamo tudi podjetniško kolektivno pogodbo, zanjo smo se dolgo pogajali. Že nekaj let pritiskamo na delodajalca, odkar se dviguje minimalna plača, da bi naredili novo sistemizacijo delovnih mest, ker je že 50,8 odstotka vseh v Žitu pod minimalno plačo, v proizvodnji verjetno celo blizu 80 odstotkov, in dobivamo dodatke do minimalne plače. Jaz imam recimo 130 evrov do minimalne plače, za 37 let delovne dobe. Eni imajo tudi prek 300 evrov. Razmerja so porušena.

Kateri so najbolj spomina vredni sindikalni dosežki?

Med dobrimi dosežki moram reči, da smo v letih 2019 in 2020 v Žitu dvignili vsem bruto osnovne plače za 7,5 odstotka, vsega skupaj za 15 odstotkov.

Moram pa tudi reči, da so bila v prejšnjih letih pogajanja za regres bolj uspešna, zdaj ga samo določijo, posluha za naše zahteve ni. Tudi za sistemizacijo ne. Želimo si predvsem, da se naše delo bolje ovrednoti.

Marca lani smo dobili krizni dodatek, ki pa je bil napisan kot nagrada. Jaz sem igrala na karto, da zame to ni krizni dodatek, in potem, ko bi nam morali dati krizni dodatek, so nam nagrado kar odšteli. Tako sem vključila Borisa (Frajnkovič, generalni sekretar KŽI Slovenije, op. a.), Jolando (Lašič, sekretarko območnega odbora KŽI Podravje, op. a.) in pravno službo. S sodelavcem z Vrhnike sva bila klicana v Ljubljano na upravo in uspelo nam je ohraniti tako nagrado kot dodatek. To je bil zame velik dosežek.

Zakaj ste vi sindikalno aktivni?

Meni sindikalno delo pomeni zelo veliko. Od prvega dne, ko sem nastopila službo, sem v sindikatu. Takrat si kar dobil pristopno izjavo, to bi bilo tudi danes dobro. Zaradi tega, ker ni prav, da vse pravice, ki jih imamo, od malice do prevoza … izbori sindikat, imajo pa jih vsi enako. Dostikrat slišiš, zakaj bi plačeval, če imaš isto.

Kaj mora biti zagotovljeno v prihodnosti, da bo sindikat učinkovit in uspešen?

Bolj bi morali pritiskati na delodajalce. Mi smo recimo za letos predlagali 1300 evrov regresa, zato ker poslujemo z dobičkom, ves čas korone smo delali. Delodajalci se sicer izgovarjajo, da ni bil dosežen načrt, ampak zadovoljstvo med ljudmi bi bilo večje. Naš sindikat v Mariboru se zelo trudi, drugi pa kar čakajo, kaj bomo mi naredili. Ne vem, česa se bojijo. Ko smo dobili tistih 7,5 odstotka višje plače, so drugi razmišljali o petih odstotkih, mi iz Maribora pa smo zahtevali 20 odstotkov. Zvenelo je noro, a so nazadnje le pristali na 15 odstotkov v roku dveh let. To je meni bilo nekaj fantastičnega.

Treba si je postaviti višje cilje. Ko smo šli na ulice, ko je bila Ljubljana polna, se je vedno nekaj zgodilo, bil je uspeh. Spet bo treba v to smer.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Jaz povem vsem, da sem vedno na razpolago. In na ta način smo dobili dosti članov. Najbolj pomembno pa mi je, da je pravna pomoč zastonj. Septembra smo imeli primer, ko je imel delavec pri spremembi pogodbe o zaposlitvi v invalidsko podjetje prekinjeno kolektivno nezgodno zavarovanje, ki ga imamo sicer vsi sklenjenega preko sindikata. Tega na plačilni listi ni opazil, zgodila pa se je nesreča. Tako v upravi kot pri zavarovalnici se nisem mogla nič dogovoriti in na sindikalni pravni pomoči so mi dejali, da bomo, če ne bo posluha, šli v tožbo. V Žitu so tako odreagirali, se opravičili in bo Žito krilo stroške, ki niso bili majhni. Kar 130 dni je bil v staležu, bil je v bolnišnici, kar bi prineslo okoli 5000 evrov. Za pomoč sindikatu se je član zahvalil pred vsemi v jedilnici. Ja, zato smo tu, da pomagamo. Eni se tega zavedajo.   

Kakšen mora biti pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Ne sme imeti dlake na jeziku, mora biti odprt za vse, pripravljen pomagati in biti na razpolago. Mene včasih kličejo tudi ob enajstih zvečer.

Share