Simona Mali
… je pravnica, ki prisega na pomen komunikacije. Je poklicna sindikalistka, ki postavlja zanimiva vprašanja. Je sodelavka, ki jo opaziš zaradi prijaznega nasmeha in umirjenega nastopa. Je radovedna in razmišljujoča. Je Šiškarica, ki gre v službo na sedež regijske organizacije ZSSS zahodne Slovenije na Dalmatinovi 4 v središču Ljubljane kdaj tudi peš.
Dosedanja sindikalna pot:
Prijavila sem se na razpis za delo in po štirih krogih sem bila sprejeta. Na sindikatih sem kot strokovni sodelavec na terenu zaposlena od 13. decembra 2017. Po več kot desetletju službovanja, začela sem v gospodarstvu, delala sem v društvu in nabirala izkušnje v javni upravi, delala sem na projektu, se nisem nikjer zares našla. Iskala sem službo, ki bi mi dala smisel.
V sindikatih lahko narediš nekaj konkretnega za konkretnega človeka. Zanimajo pa me tudi sistemske spremembe. Če ena celica na dnu ne deluje, tudi vrh ne deluje, potrebna je dobra komunikacija in jasna notranja pravila. Vse to se mi je pri sedanjem delu sestavilo. S tem, da je tu tudi delo na terenu, kjer vidim, kaj se dogaja in kaj je treba spremeniti.
V sindikatih vidim prihodnost v socialnem dialogu. Ljudje so ukalupljeni v sistem, potrebne so ideje, razmisleki. Sistem ni najbolj prijazen do razmišljajočih ljudi, ukalupi te in te odreže.
Najbolj spomina vredno sindikalno delo:
Pozitivna se mi zdi vsaka konkretna rešitev nekega problema. In zahvala za to, da sem nekomu pomagala s tem, da sem spoznala celotno sliko in argumentirala zahtevo tako, da je bil namen dosežen. Zgodbe so zelo različne, prizadevam si najti resnico in rešitev. Zelo rada kopljem po problemih, spoznavam vse plati. Dokler zadeve ne poznam dovolj dobro, sem tiho in poslušam, v svoji glavi pa sestavljam zgodbo. Želim biti korektna.
Moje delovne naloge so raznolike, skrbim pa zlasti za člane sindikatov gostinstva, trgovine in še kaj. Opravljam pravno pomoč, udeležujem pa se tudi zborov, sestankov, zagovorov, sem tam, kjer me potrebujejo. Želim si ustvariti zaupno okolje in mislim, da mi nekateri zaupajo celo preveč (smeh).
Zakaj biti sindikalno aktiven?
Zato, ker sindikat daje nekaj več. Občudujem pogumne, žive ljudi. Sindikalisti vidimo probleme in hočemo nekaj narediti. Za to moraš biti aktiven, čeprav je najlažje v kakem bifeju kritizirati, kaj vse je narobe. V tem ne vidim smisla.
Kako sindikate pripraviti na izzive časa?
S komunikacijo. Glede na izkušnje vidim prihodnost v povezovanju, v socialnem dialogu. Tisti, ki delamo v sindikatih, moramo biti sami zgled, kako se dela, nikogar ne moreš prisiliti, da se aktivira. Če si v stiku z dogajanjem, naletiš na sorodne osebe, ki tudi želijo nekaj dobrega ukreniti.
Poslušati se je treba in postavljati argumentirana in jasna vprašanja in zahteve z dobrim namenom reševanja problemov. Tudi v razumevanju smo si različni. Včasih je treba nekomu samo na pravi način razložiti zadevo, da se ne počuti ogrožen. To je umetnost komunikacije.
Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?
Vsakemu članu rečem: pridejo trenutki, ko se moraš postaviti zase, in to te včasih stane. Če si v sindikatu, ti je gotovo lažje, saj imaš podporo, tudi pravno.
Povsod pa se pozablja na človeškost, na to, da razumeš človeka, da mu tudi poveš, katere so možnosti, in to po resnici.
Povejmo si iskreno, bodimo odkriti. Resnica je pogosto nekje vmes. Če se samo kregamo, ne pridemo daleč. Delati moramo na množičnosti, in tam, kjer delajo tako, so uspešni, res uspešni. Uspešni pa so tudi zato, ker imajo dobre, karizmatične voditelje, ki potegnejo ljudi.
Kakšen je »pravi sindikalist«?
To je v prvi vrsti oseba, ki ima karizmo, ki ima izkušnje in se ji uspe iz svoje izkušnje nekaj naučiti, jo predelati. Takšni ljudje lahko zelo pomagajo drugim. To imajo nekateri že v sebi, imajo voljo do življenja, so aktivni, pogumni. Striktno uporništvo ne pelje na pravo pot, treba se je povezovati. Premalo se zavedamo, da stojimo na ločenih bregovih in da vsak dela svoj delček, a smo pomembni čisto vsi. Treba je najti ustrezno komunikacijo.