Rudolf Jevšek

Je sindikalist s posluhom za ljudi in za glasbo, človek z veliko energije in volje, pa tudi predsednik območnega odbora Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) Gorenjske. Gleda naprej, saj je zgodovina nekaj, kar je že minilo, pravi. On to počne tako, da si je zastavil pomemben cilj, vgradnjo dvigal v večstanovanjske stavbe na Gorenjskem. S tem se pridružuje vseslovenski akciji Susa, ki si prizadeva to področje urediti sistemsko po vsej državi. Kdor ima nizko plačo, ne more imeti dostojne pokojnine, zato je treba povezati zgodbi o dostojnem plačilu za delo in dostojnih pokojninah, tudi pravi naš sogovornik. »V sindikatu si prizadevamo za sočloveka. Denarja je v družbi dovolj, samo ni prav razporejen in vprašanje je, za kaj je uporabljen,« dodaja.

»V življenju je treba imeti tudi nekaj sreče,« še pove sindikalist, ki se je sicer bolj kot na srečo zanašal na to, da je neprestano nekaj delal. A najbrž pri tem misli na svojo družino, ki mu je stala ob strani, ko je s svojim ansamblom (veliko po tujini) nastopal vse vikende v letu in še marsikateri kos svojega letnega dopusta. Poleg tega je še v službi oddelal več kot polno delovno dobo. 

Kakšna je bila vaša poklicna in sindikalna pot?

Več kot trideset let sem delal v škofjeloškem gradbenem podjetju Tehnik, kjer sem bil vodja lesnega obrata. Vse delovne dobe imam 41 let in osem mesecev, 41 let sem poleg službe še oddelal tudi muzike. Igram klarinet in saksofon, tudi pel sem. A ko sem šel v pokoj, sem nehal z glasbo in se lotil sindikalnega dela. V firmi sem bil vseh 30 let član sindikata, še prej pa sem delal privat in sem bil tudi tam v sindikatu obrtnikov. To je bil močan sindikat in preko sklada za izobraževanje sem se tudi šolal. Najprej sem bil mizar, potem pa sem končal ekonomsko šolo. Vse to je bilo zelo naporno. Kar 40 let sem imel zelo natrpan urnik. Saj še danes je tako. Ko sem šel v pokoj, sem se aktiviral v Susu in vodim območni odbor Gorenjske.

Kako deluje vaš območni odbor?

Moram reči, da brez Mirele (Žnidarec, sekretarke območne organizacije ZSSS Gorenjske, op. a.) ne bi bilo nič. Nanjo se lahko obrnem vedno, ko kaj potrebujem. Naše delo je vendarle prostovoljno in dobro je imeti takšno oporo. Nekaj stvari smo vendarle izboljšali, za sto odstotkov smo v dveh letih dvignili število članstva Susa na Gorenjskem. Ne samo to, med članicami in člani je kar nekaj takšnih, ki so pravi aktivisti in se zelo angažirajo na terenu. Marsikdo je bil v svojem okolju, ko je bil še delovno aktiven, sindikalni zaupnik. Poznamo se tako še od prej. Prav bi bilo, da se vsakega, ki je bil v firmi, kjer je bil v sindikatu, povabi tudi v Susove vrste in da ljudje ostanejo aktivni. Tudi na območnem odboru se redno srečujemo in si postavljamo cilje. Tudi športne igre celotnega Susa smo organizirali, prve po koroni. Če hočemo, znamo. Na lokalni ravni je marsikateri stik lažje ohraniti in navezati. V Škofji Loki imamo tudi zelo močno športno sindikalno ekipo in na Susovih športnih igrah smo že trikrat osvojili pokal. Vsakemu našemu članici in članu namenimo osebno pozornost tudi ob novem letu, rojstnem dnevu, ohranjamo stike tudi s tistimi, ki niso aktivni. Vsak član šteje. K vsakemu moraš pristopiti. Ko smo dovolj povečali članstvo, smo že imeli toliko denarja v blagajni, da smo dvema članicama lahko v stiski pomagali s sicer skromnim solidarnostnim prispevkom. Pomagali smo tudi članici, da je dobila prostor v domu za starejše, in zdaj pravi, da ima tam lepo življenje. Ne smemo pa tudi pozabiti, kako pomembna je za nas brezplačna pravna pomoč, ki jo nudi odvetnik na območju. Dogovor je, da od njega dobimo prvi ustni nasvet tudi na širša pravna vprašanja, ki tarejo naše članstvo, saj to nima več delovnopravnih težav.

Zelo ste aktivni na področju vgradnje dvigal v večstanovanjske stavbe, ki bi, ne samo starejšim, prinesla večjo mobilnost. Je tako?

Zavzemamo se za to, da bi čim več ljudi, tudi invalidov, lahko ostalo čim dalj časa v domačem okolju. S tem bi razbremenili domove za ostarele, ljudem pa omogočili večjo mobilnost. Ta se za vsakega od nas začne na našem pragu. Če ne moreš več po stopnicah, ne moreš nikamor in svet se ti izredno skrči. Dvigala pa so pomembna tudi za druge, recimo za tiste, ki se poškodujejo, za mlade družine z vozički …

Pred leti se je za to začel zavzemati Sus po celi Sloveniji. Sam sem tudi v republiškem odboru in ugotovili smo, da je bil problem soglasja stanovalcev; ta je zdaj spremenjen s potrebnih sto na 75 odstotkov. Mi pa sedaj, ko hodimo po terenu in se srečujemo s predstavniki občin in upravnikov stavb, ugotavljamo tudi, da je lahko problem tudi pomanjkanje volje in pripravljenosti upravnikov in hišnikov za takšne investicije. Nekateri niti ne želijo sklicati zbora etažnih lastnikov, pa čeprav bi ga morali.

Velik del Gorenjske smo že obredli, dobili nekaj obljub in zagotovil, zdaj si prizadevamo, da bi se te tudi uresničile. Potrebni so večji sistemski premiki, te moramo doseči. Tudi financiranje. Takšna dvigala ne bodo izboljšala le življenja posameznic in posameznikov, ampak bo to dobro tudi za celotno državo. Ljudje bodo živeli bolj dostojno in samostojno, stanovanja pa bodo imela večjo vrednost. Primeri iz nekaterih drugih občin kažejo, da je to mogoče; v eni od občin so zadevo začeli »peljati« pod postavko odpravljanja arhitektonskih ovir.

Za konec: Kakšen mora biti tisti pravi obraz sindikata?

Delaven moraš biti in pošten. Imeti moraš vizijo, gledati stvari naprej, kar je nazaj, je šlo. Upokojenci imajo lahko samo spomine za nazaj, brez spomina je slabo živeti in delaš iste napake.