Igor Vresk

… je na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije zaposlen že od leta 1998. Kot pravi, je na ZSSS pristal bolj po naključju, ko se je prijavil na razpis za prosto delovno mesto. Šestdesetletni sindikalist sicer že od svojih gimnazijskih dni živi v Ljubljani.


Kako si postal zagovornik pravic delavk in delavcev?

Pred tem sem delal v podjetju Avtomerkur. V času stečajev in glede na stanje v podjetju je bilo jasno, da to ne bo dolgo obstajalo, zato sem prijavil na delo na območni organizaciji ZSSS.

Sredi devetdesetih je bilo ogromno dela. Večina kolegov, ki so delali na območni organizaciji, je pobegnila ali pa so bili na bolniški. Dva kolega pravnika sta se invalidsko upokojila. Takrat je prišel na območno organizacijo tudi Mitja Šuštar (sedaj predsednik Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa). Sekretarji so bili takrat večinoma že starejši. Bili smo ekipa. Na začetku smo imeli dolge vrste čakajočih, ki so potrebovali pomoč. Bili smo štirje pravniki, ki smo opravljali stresno delo. Pozoren moraš namreč biti na vse napake, spoštovati moraš roke. Obenem pa imaš kdaj opravka tudi z bolj nadležnimi strankami.

Kaj šteješ med najbolj spomina vredne dosežke?

Pri revizijah so včasih odpustili samo toliko delavcev, da niso potrebovali programa odpuščenih delavcev. V reviziji pa sem na sodišču dokazal, da bi tudi v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe samo nekaterim morali narediti program presežnih delavcev pri odpuščanjih. Sodba vrhovnega sodišča je, mislim, da nekje v letu 2004 ali 2005, da morajo od takrat v tovrstnih primerih pripraviti programe presežnih delavcev. Na pamet mi pride tudi tuja državljanka, violinistka, ki ji v operi niso želeli podaljšati zaposlitve, ker je imela zaposlitev za določen čas. Na koncu nam je uspelo dokazati, da je ne bi smeli odpustiti, ker so se sklicevali na napačne razloge za prenehanje njene zaposlitve.

Kako so se v času, odkar si zaposlen na ZSSS, razmere spremenile?

Včasih si vedel, kaj lahko pri določenih primerih pričakuješ. Sedaj pa se sodna praksa tako spreminja, da nikoli ne moreš povsem vedeti, kdaj boš zmagal. Zakonodaja je nedorečena, obenem pa jo še pogosto spreminjajo. Nato je razplet odvisen še od sodne prakse, ki jo vzpostavi vrhovno sodišče. Ravno ko pridemo do neke sodbe, spremenijo zakon in moramo spet čakati na nove sodbe. Boljše pa je, da se sedaj zadeve na sodišču odvijajo hitreje. Včasih so na sodiščih stvari stale tudi po pet, šest let. Težko pa je delavcu reči: »Čakaj toliko časa, da boš dobil z obrestmi vse povrnjeno nazaj«, saj mora ta v tem vmesnem času od nečesa živeti. Zgodi se lahko tudi, da podjetje propade, in lahko že zato ostaneš brez vsega, še z dodatnimi sodnimi stroški.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Če ne bo sindikatov, ki skrbijo za delavske pravice, bo za vse slabše. Ljudem pa je včasih težko razložiti, da sindikat ne more čisto vsega narediti sam. Da bi pa ljudje aktivno prispevali k delu sindikatov, je težje pričakovati. Ljudje so raje pasivni in čakajo na trenutek, ko bodo lahko kritizirali sindikat. Zaradi zaščite delavcev je pametno, da so združeni v sindikat. Več kot jih je v njem, težje jih odpustijo, imajo večjo moč, da lahko ukrepajo. Če ni nasprotne strani, opozicije, lahko počnejo z delavci, kar želijo. Tam, kjer so sindikati, je manj kršitev.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Problem je, da se na nas delavci obrnejo takrat, ko je že prepozno, ko imajo težave in nas potrebujejo. Takrat vsi vedo, kje je sindikat in da lahko pomaga. O tem, kako sindikate narediti bolj popularne, se pogovarjamo že vsaj zadnjih deset let. Ljudje so vse bolj apatični in se bojijo delodajalcev. Odpuščanja sindikalnih zaupnikov so primer takšnega ustrahovanja delodajalcev. Verjetno bi morali že v šolah ljudem dopovedati, da so lahko samo skupaj močnejši. Da se morajo za svoje delavske pravice boriti v sindikatih. Tudi sindikalisti bi morali imeti več dolgotrajnejših izobraževanj, da bi se npr. naučili tehnik pogajanj.

Kako delavke in delavce spodbuditi, da se sindikalno organizirajo?

Nekaj moraš ljudem dati. Kaj pa jim lahko daš, je odvisno od financ. Gre za začaran krog. Ker nočejo vstopiti v sindikat, ni moči ter financ in se vrtimo v krogu. Lahko bi razmišljali v smeri skandinavskega modela, kjer imajo sindikati čez zavode za zaposlovanje. Tisti, ki so v sindikatu, imajo tako lažjo pot do zaposlitve. Verjetno pa je nerealno pričakovati, da bi kaj takšnega uvedli pri nas. Zdaj je problem, da včasih skorajda več dobijo tisti, ki niso v sindikatu. Ne plačujejo članarine, imajo pa vse ugodnosti, ki jih imajo tudi člani oziroma članice. Tu bi morali imeti več pozitivne diskriminacije, kjer bi tisti, ki več prispevajo, imeli tudi kakšno pravico več. Pravno pomoč tako pri nas dobijo tisti, ki so vsaj pol leta včlanjeni v sindikat. S tem ljudi spodbujamo k članstvu in skrbi za večjo moč sindikatov. Nečlani pa lahko dobijo samo kakšen nasvet. Članom in članicam sindikata se lahko tako zelo hitro finančno povrne sindikalna članarina.

Kakšne so lastnosti dobrega sindikalista?

Mora imeti dovolj srca, da lahko opazi probleme pri ljudeh. Imeti mora ustrezen pristop. V teh časih pa mora imeti tudi dovolj korajže. Mora se znati pogovarjati in ubrati tudi drugačne pristope, če ne gre na lep način. Pomembno je tudi, da zna aktivirati svoje člane in članice.

Share