Bojan Berdnik

… je voznik avtobusa, ki vodi koroško podružnico Sindikata delavcev prometa in zvez (SDPZ) družbe Nomago, ta pa izhaja iz nekdanjega Koratura. Je idejni vodja motorističnih srečanj Nomaga, katerih udeleženci so se lani že drugič odpravili na prijeten izlet po Sloveniji. Prepričan je, da sta druženje in skrb za zdravje pomembna vidika sindikalnega dela, ključni izziv pa poklicu voznika povrniti nekdanjo veljavo. Ta pa se po njegovem nedvomno kaže s poštenim plačilom.


Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

V sindikatu sem že več kot 17 let, odkar sem se zaposlil v Koraturu. Pred združitvijo Koratura z Nomagom sem bil podpredsednik sindikata, zdaj sem sindikalni zaupnik, predsednik SDPZ v celotni družbi pa je Emil Prohan. Odkar smo velik sindikat, raztreseni po celo Sloveniji, se je malo težje dobiti na seji, več delamo na daljavo, po telefonu, elektronski pošti.  

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Prej v Koraturu smo kot sindikat uspešno delovali in smo imeli ogromno športnih dejavnosti, od smučanja, plavanja, fitnesa, pa različne rekreacije. Zdaj tega ni. Verjetno je to zaradi sredstev, razkropljenosti ljudi težje organizirati kot prej, ko smo bili le v firmi na Koroškem.

V Nomagu nam je zdaj že drugič uspelo v sodelovanju z upravo organizirati moto zbor, ki smo ga začeli že v Koraturu. Dvakrat smo imeli tudi že zimske igre. Organizator je bil sindikat SDPZ skupaj z upravo.

Predvsem zaradi našega dela, ki prinaša zdravstvena tveganja zaradi sedenja in soočanja s stresom, tu mislim tako voznike kot mehanike in sodelavce v pisarnah, saj je vsako delo po svoje obremenjujoče, bi bilo dobro, da bi imeli več dejavnosti, povezanih s promocijo zdravja, predvsem športnih, rekreativnih, da bi se malo sprostili in naredili več za svoje zdravje.

Druženj je premalo, to so dobre zadeve, ki nam pomagajo, da lažje preživimo vsakdan, ki je poln stresa, hitrosti, zdaj tudi korone.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Vseskozi sem imel željo nekaj spremeniti, narediti nekaj dobrega za človeka, za delavca. Vizij in stvari je še veliko, je pa zmeraj težje. Včasih je bilo več posluha, več časa. Ne samo pri upravi, tudi ljudje so radi prišli skupaj, radi so se udeleževali stvari, danes pa je malo težje zaradi tempa dela in življenja, tudi zasebnega. Dosti več je potrebno vložiti truda, da ljudi prepričaš, na koncu pa vsi vidimo, da je fino, ko pridemo skupaj.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Delo sindikata ne more biti osredotočeno le na druženje in športne aktivnosti, več poudarka mora dati tudi zagotavljanju dostojnega plačila in povrnitvi veljave delu in delavcem. Poklic voznika je zelo razvrednoten predvsem zaradi slabega plačila in delovnega časa, ki sploh ni ugoden, predvsem za mlajše ljudi, saj smo prisotni po deset in več ur. Zaradi tega tudi poklic za mlade ni več zanimiv. Ni ljudi, tako da dobivamo tudi delavce iz drugih držav.

Danes so ljudje začeli bolj ceniti družino, zdravje, pri našem poklicu pa mora družina biti precej solidarna. Delaš ob sobotah, nedeljah, če imaš tudi turistične prevoze, pa te lahko ni tudi kak teden, mesec ali pa še dlje.

Poklicu je treba dati, vrniti veljavo, težo. Včasih so na izletih rekli »gospod šofer«, danes pa ti že takoj povedo, da so te plačali, te kupili in da bi moral delati, kar bodo želeli. Tudi v kakšnih drugih dejavnostih je podobno, tudi trgovke zlahka naderejo, če česa ni ali ni takoj.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Ljudje smo postali drugačni, individualisti. Premalo se gleda na širše dobro. Sindikati nimajo več take moči, čeprav se trudijo. Recimo na republiški ravni, kjer se že leta trudijo za kolektivno pogodbo dejavnosti, pa ni razumevanja na drugi strani.

Delavcu, ki kritizira sindikalni trud, rečem, naj sam poskusi kaj narediti in bo videl, da ni enostavno. Vsak dosežek je treba pohvaliti, za tisto, kar nam ne uspe, se je treba še naprej truditi. Je pa danes veliko težje, saj smo v kapitalizmu, kjer imajo veliko moč lastniki.

Obraz sindikata je:

Sindikalist mora biti predvsem pošten, dovolj razgledan. Znati mora ljudi novačiti in po resnici povedati, kaj je možno in kaj ne. Biti mora kritičen do tistega, ki hoče nekaj nemogočega, in postavljati stvari na realna tla. Sindikalist ne more imeti glave v oblakih, se pa mora truditi za čim več pravic.

Share