Juro Ganić

… je dobitnik nagrade Glosin klobuk za leto 2020, nagrade, ki jo vsako leto podeljuje Sindikat kulture in narave – Glosa. V sebi nosi toliko zanimivih zgodb in prigod, da bi jih bilo vsaj za knjigo. Nekaj prav posrečenih nam je tudi zaupal v nadaljevanju, na primer o tem, kako je dobil (napačno?) ime, pa o lovljenju kač, pa o tem, kako so mulci na vasi vedeli za vsako češnjo, kdaj je dozorela, o različnih treningih, kuhanju, potovanjih, tudi k sestri v Avstralijo … A ostanimo (za zdaj) pri njegovem sindikalnem delu.

Kakšna je vaša dosedanja sindikalna pot?

Član sindikata sem, odkar sem prišel v Cankarjev dom. Do pred leti sem bil samo član, potem pa sem postal svetovalec in organizator izletov, ki smo jih organizirali že kar nekaj, tudi strokovno-družabnih.

Funkcijo predsednika sindikata sem s prvim januarjem leta 2019 prevzel od dolgoletnega predsednika, ki je del vodstvene strukture. Sam prihajam iz izvedbenega dela zaposlenih v Cankarjevem domu, kjer je tudi večina članov sindikata. Sem multimedijski operater, kar pomeni, da je vse, kar se na nekem dogodku prikazuje na platno, povezano z delom moje ekipe, od filmskih projekcij do predstavitev na kongresih, v zadnjem času tudi na daljavo. Vedno smo tam nekje v ozadju.  

Katerih sindikalnih dosežkov se najbolj spomnite?

Dvignil sem število sindikalnih članov za še enkrat. Mogoče tudi zato, ker so ljudje videli, da ne govorim nekaj v prazno, ampak ima tisto, kar povem, svojo težo. Naenkrat so našli sogovornika, ki je pripravljen odgovoriti na vprašanja. Trdim, da ne vem vsega, a vem, kdo ve, in temu zastavim vprašanja. Od Glose in pravne službe sem dobil odgovore v roku in takoj.

Lani smo v Cankarjevem domu izvedli reorganizacijo in smo z mojo pomočjo prišli do tega, da smo zaposlili vse čistilke, ki so to hotele, ki so čistile pri nas preko zunanjega pogodbenega podjetja. Isto se je zgodilo z varnostno službo. Argument je bil, da je to za nas veliko ceneje, pa še to je, ti ljudje so preko zunanjega izvajalca delali za manj denarja, kot ga dobijo pri nas.

Vedno poslušam argumente delavca in tudi z delodajalcem sem pripravljen vedno komunicirati. Lani sem pripravil izobraževanje za zaščito delavcev pred mobingom in imam certifikat pooblaščene osebe za preprečevanje mobinga. 

»Marsikdaj se ljudje skregajo in pride do hudega konflikta samo zato, ker se ne znajo pogovarjati.

Zakaj je treba biti sindikalno aktiven?

Sam sem vedno bil socialno osveščen, vedno me je motilo, če se dogaja krivica, napaka drugemu. Znal sem se potegniti zase, a tudi za druge nisem stal križem rok. Za predsednika sindikata sem bil izvoljen z vsemi glasovi članov. Poskušam živeti tako, da pomagam, če pa ne morem, se umaknem, da ne škodim.

Kako sindikate pripraviti, da bodo zmogli izzive?

Pomemben je dialog. Do sedaj smo z vodstvom vse rešili s pogovorom. Vedno so pripravljeni poslušati in sodelovati. Tudi sindikalist mora biti takšen. Za kreganje, pa tudi za dogovor sta vedno potrebna najmanj dva. Marsikdaj se ljudje skregajo in pride do hudega konflikta samo zato, ker se ne znajo pogovarjati. To ni samo problem v službi.

Kako (so)delavke in (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Imam individualni pristop k vsakemu posamezniku. Za vsakega, ki se želi pogovoriti, najdem nekaj minut časa in mu na kratko povem, kaj je bistvo sindikata. To je nekakšno zavarovanje, ki pride prav, ko se kaj zgodi, in je tudi pomoč drugim. Imamo solidarnostno pomoč članom ob dolgotrajni bolniški, tudi nesreči. Vsako leto, razen v letu korone, ko nismo mogli, organiziramo en izlet ali dva. Sam poskrbim za to, da člani svojo članarino v neki obliki »dobijo nazaj«.

Kaj mora imeti v sebi pravi sindikalist?

Biti mora odprt, dostopen, znati mora poslušati in  imeti mora vsaj toliko informacij, da pri vprašanjih, za katera sam nima odgovora, najde ustrezne ljudi, ki jih imajo.