Razbijamo mite! – “Sindikati so samo za zgago, od njih ni koristi”

14. 2. 2019

Da sindikati niso le nebodigatreba dežurni kričači, ampak tudi v 21. stoletju opravljajo pomembno družbeno funkcijo prerazporeditve bogastva in ohranjanja civilizacijskih pridobitev, potrjujejo številne raziskave in prakse.

Zgodovina delavskih bojev pa kaže, kot pišemo januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasilu ZSSS, z naslovom Razbijamo mite!da so predstavniki kapitala po večini pripravljeni dati le minimum pravic in ga še zmanjšati. Sindikati tako imajo veliko odgovornost, saj so v sistemu tržnega gospodarstva nosilci zaščite interesov šibkejše strani in protiutež izkoriščanju.

Čeprav sindikalno gibanje kaže svojo moč na zelo različne načine ter z različnimi akcijami in reakcijami, vedno znova dokazuje tudi, da je nosilec napredka in razvoja. Ker neguje socialni dialog, je s tem pomemben element industrijske demokracije. Stavke in protesti, ki jih del družbe, zlasti nosilci kapitalske in politične moči, razume kot nasilje in povzročanje škode, so le orodja sindikalnega boja, ko dialog ni mogoč in je ta civilizacijska pridobitev poteptana.

Sindikati niso samo za zgago

Da sindikati niso le za zgago, dokazujejo tudi argumentirani predlogi njihovih pogajalk in pogajalcev, ki so plod strokovnega dela v sindikatih. Pomembno in tvorno vlogo ima ZSSS tudi pri pripravi zakonodaje, delovanju institucij, kot so zavod za zaposlovanje, zavod za zdravstveno zavarovanje, državni svet   in drugi, na evropski ravni pa predstavniki ZSSS sodelujejo v organih Evropske konfederacije sindikatov in v evropskem ekonomsko-socialnem odboru.

Ali so sindikati le za zgago in ali imamo od njihovih prizadevanj »koristi« tudi posamezniki, naj presodi vsak sam. Že hiter pogled na nekatere najbolj očitne dosežke pa pokaže, da brez sindikalnega boja pravic ne bi imeli ali pa bi bile te občutno manjše. Smo se jim res pripravljeni odreči?

 

Sindikat potrebujejo tudi delodajalci v podjetjih, saj lahko zagotovijo stabilnost odnosov; delodajalca jasno in sproti usmerjajo, da sprejema ukrepe, ki mu zagotavljajo socialni mir in s tem stabilnost poslovanja. Tega se, žal, povsod ne zavedajo.

Sindikati morajo biti močan socialni partner, saj lahko samo tako razvijajo ustrezen dialog, s tem pa je tudi konfliktov v družbi manj. Moč sindikata izvira iz njegovega aktivnega in motiviranega članstva. Članstvo in aktivacija v sindikatih pa delavk in delavcev ne sme ogrožati.

V Sloveniji so raziskovalci delavskega gibanja nedvoumno pokazali, »da so v Sloveniji v 90. letih – v obdobju vključevanja v EU, močni sindikati, v pogojih visoke gospodarske rasti, soustvarjali sorazmerno močno socialno naravnan nacionalni sistem – slovensko različico socialnega tržnega gospodarstva. Brez močnih sindikatov – to potrjujejo primeri tranzicijskih družb, v katerih so bili sindikati šibki, se ta sistem v Sloveniji sploh ne bi vzpostavil« (citat je iz prispevka profesorja Miroslava Stanojevića v monografiji, izšli ob 75-letnici izhajanja Delavske enotnosti).

Če se ZSSS ne bi odločno in jasno zavzemala za pravična plačila, varne in zdrave delovne razmere, za varno starost in pravične pogoje upokojevanja, vsem dostopne kakovostne javne storitve in številne druge zadeve na sistemski ravni, bi bilo življenje v Sloveniji  manj varno in za večino ljudi tudi težje, predvsem pa bila večja neenakost  – zdaj je ena najmanjših na svetu.

Slovensko javno mnenje 

Da so sindikati pomembni za varnost zaposlitve (člani sindikatov so glede tega imeli nekoliko bolj pozitiven odnos kot nečlani), je v anketi slovenskega javnega mnenja (SJM) leta 2005 menila polovica anketiranih. Kar 54 odstotkov članstva je menilo, da bi bili delovni pogoji delavk in delavcev brez sindikatov slabši. Tudi deset let kasneje je enaka raziskava pokazala, da 65 odstotkov članov sindikatov misli, da delavci potrebujejo močne sindikate, enako je menilo tudi 58 odstotkov nečlanov sindikatov.

V raziskavi SJM je na vprašanje, ali so močni sindikati slabi za slovensko gospodarstvo, leta 2015 negativno odgovorilo 41 odstotkov anketiranih članov in 31 odstotkov nečlanov, da je tako, pa je menilo 20 odstotkov članov in 26 odstotkov nečlanov.

Večja sindikaliziranost zmanjšuje neenakost in prinaša večje dohodke ne le tistim z najnižjimi dohodki, ki so tradicionalno vključeni v sindikate, ampak tudi zgornjemu sloju desetih odstotkov najbogatejših. To na videz presenetljivo ugotovitev sta v letu 2015 objavili Florence Jaumotte in Carolina Osorio Buitron, raziskovalki za razvite države Mednarodnega denarnega sklada. Prav zmanjšana moč sindikatov je po njunem eden izmed dejavnikov, ki je v procesu intenzivne globalizacije ob selitvi industrije iz razvitih držav na manj razviti jug in v Azijo ter ob intenzivnih tehnoloških spremembah pomembno vplival na povečanje neenakosti v razvitih državah. Žal pa le malo oblikovalcev politik prepozna omenjene povezave in priložnost, da s krepitvijo institucij, kot so sindikati, vplivana zmanjšanje družbene neenakosti, saj je gospodarska rast postala eden najbolj absolutnih ciljev. Zato je še toliko bolj pomembno, da delavke in delavci sami spoznamo, kako pomembno je naše združevanje v sindikate v boju za boljšo družbo.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Vabljeni tudi k branju drugih mitov:

Mit: “Delovna mesta imajo prednost pred čistim okoljem”

Mit: “Uspešni podjetnik je za uspeh zaslužen popolnoma sam”

Mit: “S svojega zasebnega profila na družbenih omrežjih sem dolžan širiti službene vsebine”

Mit: Delavec mora za svojo varnost pri delu poskrbeti popolnoma sam

Mit: “Mladih sindikati ne zanimajo”

Mit: “Delavke in delavci so preveč zaščiteni”

Mit: “Trg dela v Sloveniji je premalo fleksibilen”

Mit: “Razlik v plačah med ženskimi in moškimi v Sloveniji ni”

Mit: “Vsi smo v istem čolnu, vsi moramo zategniti pas”

Mit: “Ker ne garam na gradbišču ali v tovarni, nisem delavec …

Share