Iz Delavske enotnosti, št. 38, leto 2017: »Delavska enotnost« je krepila in krepi delavsko gibanje

16. 11. 2017

ZSSS in Delavska enotnost sta sredi prejšnjega tedna pripravili okroglo mizo ob izidu monografije ob 75-letnici Delavske enotnosti na temo »Delavsko gibanje in delavska enotnost«.

»V minulih 75 letih je izšlo blizu 3300 številk Delavske enotnosti, kar je impozantna številka, na katero smo lahko ponosni,« je uvodoma dejala predsednica ZSSS Lidija Jerkič, ki je udeležence okrogle mize pozdravila tudi v imenu izdajatelja edinega delavskega časopisa na tleh Slovenije (v vsej zgodovini jih je bilo preko sto), ki neprekinjeno izhaja že tri četrt stoletja.

Uvodoma je o razdeljenosti in enovitosti sindikalnega gibanja spregovoril ekonomist in sociolog Branko Bembič s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Spomnil je, da mineva tudi sto let od oktobrske revolucije. Kot je dejal, sam vidi v sindikatih politično organizacijo delavskega razreda. V nekdanji socialistični Jugoslaviji so sindikati bili tudi formalno družbenopolitična organizacija, kar se je s tranzicijo spremenilo, saj se je zveza komunistov prelevila v parlamentarno stranko, nekdanja zveza sindikatov pa formalno v ekonomsko in interesno organizacijo delavskega razreda. Kljub temu pa so po Bembičevem prepričanju današnji sindikati bolj politična organizacija, saj se ne zavzemajo samo za kratkoročne ekonomske interese delavcev, temveč tudi za bolj dolgoročne interese delavskega razreda. Ravno to slednje je tudi vir njihove moči in enotnosti, saj so najbolj enotni ravno pri zavzemanju za dolgoročne interese delavstva.

Izzivi za enotnost sindikatov

Bembič je opozoril na tri ločnice oziroma izzive, ki vplivajo na enotnost sindikatov. Prvi izziv so nacionalne ločnice. Evropska unija je po presoji Bembiča neprijazen prostor za delavski razred, saj si nacionalne ekonomije med seboj konkurirajo na račun nižanja delavskih pravic. Na začetku tranzicije, ko je privatizacija v Sloveniji potekala brez tujega kapitala, so se sindikati izognili temu izzivu in pridobili pomemben vpliv na gospodarsko in socialno politiko. V zadnjem času pa se vračamo na začetek, saj vlada vabi tuje vlagatelje in jim ponuja koncesije na področju fleksibilnosti zaposlovanja, ekologije in še kje. Na ta način države ustvarjajo prijazno okolje za multinacionalke in sovražno za delavce in sindikate. Zato je nujno okrepiti mednarodno solidarnost med delavstvom in sindikati iz različnih držav.

Drugi izziv enotnosti se po Bembičevih besedah skriva v odnosih med močnimi in bolj šibkimi sindikati na podjetniški in panožni ravni, saj lahko močni sindikati v svojih podjetjih in panogah dosežejo veliko več za delavce kot šibki. Vendar pa je solidarnost med vsemi sindikati za uspešnost sindikalnega boja na državni in mednarodni ravni nujna. Med sindikati pri nas je ta solidarnost prišla do izraza ob velikih bitkah (dvig minimalne plače itd.), kar se je izkazalo kot prednost pred sindikati iz številnih drugih držav. Brez te solidarnosti namreč pri najpomembnejših vprašanjih izgubljajo vsi sindikati in delavci.

Tretji izziv so medgeneracijski odnosi v sindikatih. V številnih podjetjih na podobnih (običajno ne posebej zahtevnih in slabo plačanih) delovnih mestih delajo starejši, slabše izobraženi in dobro sindikalno organizirani delavci ter mlajši, dobro izobraženi in sindikalno neorganizirani delavci. Pogled enih in drugih na svoj lasten položaj je diametralno nasproten – starejši vidijo v izgubi zaposlitve katastrofo, saj nove službe ne bi več dobili, za mlajše in bolj ambiciozne pa se je katastrofa že zgodila, ker morajo delati na zanje premalo zahtevnih delovnih mestih. Starejši so v sindikatu ravno zaradi tega, ker jih ščiti pred izgubo zaposlitve. Takšna vloga sindikata, ki se marsikdaj reducira pretežno na zaščito zaposlitve, pa mlade od njega bolj odvrača kot nekaj evrov članarine. Morda bi se dalo oživiti delo sindikatov v podjetjih in pritegniti mlade vanje tako, da bi mladi postali ključni ljudje v sindikalnih podružnicah, seveda pa bi morale le–te tudi v bodoče skrbeti tudi za varnost zaposlitev.

Na okrogli mizi, ki jo je vodil urednik monografije Franček Kavčič, so poleg njenih avtorjev sodelovali tudi nekdanji in sedanji sodelavci Delavske enotnosti z odgovorno urednico Mojco Matoz na čelu ter predstavniki sindikatov dejavnosti v okviru ZSSS in drugih sindikalnih central v Sloveniji.

Pri vseh omenjenih ločnicah gre po Bembičevih besedah za politične probleme, zato je tudi enotnost sindikatov politično vprašanje. Kapitalistični sistem delavce atomizira, sindikati pa jih morajo za dosego skupnih ciljev povezovati. Tukaj pa se pojavi nova ločnica, in sicer med vodstvi in članstvom v sindikatih, ki je slabo organizirano. Bolj učinkovito ga je mogoče organizirati samo skozi skupen boj za konkretne ekonomske pravice delavcev. Bembič v tem boju vidi možnost za generacijsko prenovo sindikatov in okrepitev njihove enotnosti.

Za cepljenje sindikatov ni razlogov

Kot je dejal dolgoletni, sedaj upokojeni urednik Delavske enotnosti Franček Kavčič, izkušnje kažejo, da so sindikati velike zmage dosegli samo, če so bili enotni, posamezni sindikati sami pa so lahko dosegali samo manjše. V samostojni Sloveniji so sindikati zato, ker so bili enotni, dosegli ohranitev socialne države. Vsaj trikrat so preprečili sprejem sprememb zakona o delovnih razmerjih, s katerimi bi delavci izgubili veliko pravic (od plačanega odmora med delom do dodatka za minulo delo itd.). Med uspehe sindikatov je Kavčič uvrstil tudi sprejem splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti na začetku devetdesetih let, ki so jo sindikati kasneje izločili iz sistema, zaradi česar je morda danes nekaterim žal. Sindikati so enotni tudi v prizadevanjih za dostojno minimalno plačo, saj so skupaj izvedli za njen dvig in ustrezno definicijo več akcij.

Kavčič je opozoril, da so dejanske plače rasle hitreje kot osnovne plače po kolektivnih pogodbah. V zvezi s tem je dodal, da so strokovne službe ZSSS že pred mnogimi leti spoznale, da bi bilo nujno spremeniti plačni sistem, vendar do tega še ni prišlo. Izrazil je upaje, da bo k temu prispevala združitev ZSSS in Pergama. Opozoril je tudi na razdrobljenost sindikatov v javnem sektorju, ki koristi samo vladni strani. Sicer pa kar nekaj idej, kako bi bilo mogoče povečati enotnost v sindikalnem gibanju, prinaša tudi monografija ob jubileju Delavske enotnosti. Kot je dejal Kavčič, razlogov za nadaljnje cepljenje sindikatov ni, smo pa priče obratnim procesom, ki lahko okrepijo njihovo enotnost.

Soavtorji monografije so se drug za drugim zahvalili za povabilo k sodelovanju in poudarjali, da so takšne raziskave potrebne. Franček Kavčič je naredil veliko delo, smo slišali.

150-letna tradicija delavskega gibanja

Starosta med zgodovinarji delavskega gibanja, zaslužni profesor ljubljanske univerze Miroslav Stiplovšek, je opozoril, da se poleg 75-letnice Delavske enotnosti spominjamo tudi 150-letnice delavskega gibanja na Slovenskem, saj so morale oblasti v avstro-ogrski monarhiji po velikih demonstracijah leta 1967 popustiti in dovoliti ustanavljanje izobraževalnih društev. Prvo pri nas, ki je postalo pomemben dejavnik v razrednem strokovnem gibanju, so že februarja 1868 ustanovili grafični delavci, v naslednjih letih pa so jim sledili obrtni delavci in drugi.

V izobraževalnih društvih so se skrivali že zametki sindikalnega gibanja, saj so organizirala tudi nekaj mezdnih gibanj in stavk. V devetdesetih letih 19. stoletja pa so železničarji, rudarji, kovinarji in delavci drugih panog začeli ustanavljati podružnice avstrijskih socialdemokratskih strokovnih organizacij oziroma sindikatov s sedežem na Dunaju. Po papeški socialni okrožnici so se tudi v katoliškem taboru začeli ukvarjati z delavskimi vprašanji in okoli leta 1900 snovati strokovne organizacije. V liberalnem taboru pa so začeli iskati privržence med delavstvom preko strokovnih organizacij po hudem porazu na volitvah leta 1907. Nato je Stiplovšek orisal razvoj včasih manj in včasih bolj enotnega sindikalnega gibanja na Slovenskem, ki je bilo razdeljeno na socialnodemokratski, katoliški in liberalni tabor, do začetka druge svetovne vojne. Ob tem je opozoril na veliko vlogo delavskega tiska pri krepitvi delavskega gibanja.

Prva številka Delavske enotnosti je izšla novembra 1942

Zgodovinar Bojan Godeša je spregovoril o delovanju odborov delavske enotnosti v podjetjih, ki so jih začeli ustanavljati že pred drugo svetovno vojno. Na pobudo vodstva narodnoosvobodilnega gibanja pa je poleti 1942 prišlo do oblikovanja posebne delavske organizacije znotraj Osvobodilne fronte, imenovane Delavska enotnost. Ustanovljena je bila na konferenci predstavnikov delavskega razreda Slovenije 7. novembra 1942 v Ljubljani. Ta delavska organizacija je začela izdajati glasilo Delavska enotnost. Prva številka je izšla 20. novembra 1942. Posebej je Godeša spregovoril o delovanju odborov Delavske enotnosti v Trstu, kjer so morali usklajevati nacionalne in internacionalne vidike svojega boja, saj so se v njih združevali slovenski in italijanski antifašisti. Ob koncu vojne so iz tradicije odborov Delavske enotnosti zrasli enotni sindikati.

Vloga sindikatov se je v socializmu spremenila

Zgodovinarka Mateja Jeraj je predstavila slovenske sindikate v obdobju od 1945 do 1950, torej v obdobju, ki so ga zaznamovali obnova države, začetek industrializacije in dograditev centralističnega državnega sistema. Po njenih besedah vloge sindikatov v tem času nikakor ni mogoče obravnavati ločeno od celotnega razvoja družbe, ki jo je Komunistična partija Jugoslavije v prvem povojnem obdobju želela urediti po vzoru prve socialistične države – Sovjetske zveze. V socialističnih državah so bili sindikati ena od tako imenovanih množičnih oziroma kasneje družbenopolitičnih organizacij, s pomočjo katerih si je partija priborila in vzdrževala vodilno vlogo v državi. Te organizacije, vključno s sindikati, so pomagale širiti ideologijo partije in v praksi izvajale njene ideje.

To je bilo za sindikaliste po besedah Jerajeve dokaj razburljivo obdobje, saj je prišlo do preloma v sindikalnem delu: pred vojno so se sindikati borili za pravice delavcev, v socializmu, ko je bil uradno na oblasti delavski razred, pa so dobili novo vlogo. Njihova glavna naloga je bila vzgoja delovnih ljudi za življenje v socializmu. V prvem povojnem obdobju so v sindikatih delovali tudi mnogi nekomunisti, ki so bili na sindikalni sceni že pred vojno. Mnogi med njimi se na novo vlogo sindikatov niso mogli navaditi, saj so se pred vojno sindikati v glavnem bodli z državo, po novem pa so ljudi učili, kako izvrševati njene ukrepe.

Kot je dejala Jerajeva, je Komunistična partija Jugoslavije že pred koncem druge svetovne vojne vzpostavila celo mrežo množičnih organizacij kot svojih transmisij, s katerimi je želela vplivati na vse plasti prebivalstva – na zaposlene s pomočjo sindikatov, na ženske in mladino preko njihovih organizacij, povsod pa je bila dejavna Osvobodilna fronta.

Jeseni leta 1944, ko je bila jugovzhodna polovica države z večjim številom podjetij, rudnikov in obrtnih delavnic že osvobojena, se je partijsko vodstvo odločilo za oblikovanje enotnih sindikatov kot skupne organizacije vseh fizičnih in umskih delavcev. Z imenom Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev Jugoslavije so bili ustanovljeni na splošni državni konferenci od 23. do 25. januarja 1945 v Beogradu. V Sloveniji so pripravljalni odbor za ustanovitev enotne strokovne zveze oblikovali 10. marca 1945. Takrat so se odločili tudi za postopno ukinitev Delavske enotnosti, njeni odbori pa naj bi se preimenovali v sindikalne odbore ustreznih strokovnih zvez. Prvi kongres Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Slovenije je potekal od 22. do 25. septembra 1945 v Ljubljani.

Samoupravljanje je danes težko pojasniti

Zgodovinar Zdenko Čepič je orisal vlogo in delovanje sindikatov v času jugoslovanskega samoupravljanja. Vprašal se je, ali so bili sindikati v času socialističnega samoupravljanja sploh potrebni, če je bil formalno na oblasti delavski razred oziroma v njegovem imenu njegov najbolj organiziran del – komunistična partija. Vprašal se je tudi, ali v tistem času sploh lahko govorimo o sindikatih ali zgolj o sindikatu, saj je bil enoten. Kot je opozoril Čepič, so bili sindikati v času samoupravljanja družbenopolitična organizacija, torej nekakšen oblastni sindikat. V prvih letih samoupravljanja je predsednik sindikata v podjetju marsikdaj skupaj s partijo in tedanjim menedžmentom nastopal proti volji samoupravno organiziranih delavk in delavcev ter si prizadeval usmerjati njihovo delovanje. Nasploh pa je po Čepičevih besedah danes na kratko težko pojasniti samoupravni sistem, ki je bil zelo specifičen, saj v sodobnem političnem jeziku nimamo več niti ustreznih terminov za to (kako pojasniti, kaj je združeno delo, zakaj tozd ni podjetje, itd.). Na koncu je Čepič naštel vse predsednike nekdanje Zveze sindikatov Slovenije, na čelu katerih so bili praviloma »politični prvokategorniki«, ki so kasneje vodili partijo in vlado.

Slovenija ni družba zaupanja

Pri prehodu v socialno-tržno gospodarstvo, kot smo tedaj rekli kapitalizmu, je prišlo do ključnih sprememb delavske organiziranosti, je v svojem prispevku ugotavljal profesor ljubljanske fakultete za družbene vede Miroslav Stanojević. Razlika med devetdesetimi leti in sedanjostjo je po njegovem dramatična. Od 60-odstotne je sindikaliziranost padla na 20-odstotno, kar je sicer evropsko povprečje. Stanojević se je vprašal zakaj. Strukturni vzrok je po njegovem v krizi in brezposelnosti, v teh razmerah sindikati po navadi izgubljajo.

Sindikati povsod po Evropi izgubljajo članstvo. Trend je skupen, zato je skupen tudi vzrok. »Evropa je bila ugrabljena. Gre za neoliberalno različico evropske globalizacije. Primarni mehanizmi oblikovanja Evrope so bili tržni mehanizmi, oblikovanje enotnega evropskega trga,« ugotavlja Stanojević. S tem se je po njegovem spodbudila huda konkurenca med nacionalnimi gospodarstvi in podjetji.

»V teh okoljih se multinacionalke odlično počutijo«, saj ugotavljajo, kateri režim jim najbolj ustreza, in malo izsiljujejo, »če ne boste vi, bodo Madžari«, režimi pa med seboj tekmujejo, kdo bo zagotavljal boljše pogoje. V teh razmerah podjetja krčijo stroške, izločajo dejavnosti in oddajajo dela manjšim podjetjem. To cepi trg dela, saj storitve naraščajo, s tem pa narašča delež nestandardnega zaposlovanja. Stanojević meni, da je ta sicer vseprisoten trend v Sloveniji še bolj izrazit.

Na trgu dela se pojavi segmenatcija in dualizacija. Nestandardno zaposleni so med seboj v hudi konkurenci in so mentalno predelani. Ko dobijo redno zaposlitev, ne vedo več, kaj je solidarnost, kolegi so sovražniki, meni Stanojević. Slika je temačna in depresivna, a obstaja rešitev.

Stanojević je povedal, da so v Evropi vendarle območja, kjer je nestandardno zaposlovanje obrobno. To je v skandinavskih družbah, recimo na Danskem. To so družbe zaupanja, kar naša ni. V njih imajo delodajalci popolnoma proste roke pri zaposlovanju in odpuščanju, protiutež pa je močna intervencija države v dveh točkah, pri zavarovanju za primer brezposelnosti in aktivni politiki zaposlovanja. Drugi pogoj je, da je to bogata družba.

V Sloveniji ta formula ni (takoj) uporabna, lahko pa je strateški cilj, razmišlja Stanojević. Manevrski prostor pri nas je manjši, saj naša država ne temelji na davkih, ampak na dolgu.

Pogosto se sindikalno delo začne šele, ko delodajalci rečejo ne

Donedavni predsednik ZSSS Dušan Semolič je na okroglo mizo prišel s knjižico ob 40-letnici Delavske enotnosti, ki jo je, kot je dejal, našel ob pospravljanju svoje pisarne ob odhodu v pokoj. Dva avtorja sta ista kot pri sedanji monografiji in obe je jezikovno pregledala ista lektorica, je kot zanimivost povedal poudaril Semolič.
Ob aktualnem vprašanju obravnave poprave sistemske krivice, narejene z zadnjo pokojninsko reformo tistim, ki so prostovoljno vstopili v obvezno pokojninsko zavarovanje, je poudaril: »Najtežje je popravljati sistemske krivice, je pa cel sistem naravnan tako.«

Dosežke ZSSS, ki se bori za odpravo krivic, je nazorno pojasnil. »Pogosto se zgodi, da takrat, ko rečejo delodajalci ne, je potrebno reči ja in začeti delati. Takrat se začne sindikalno delo in pogosto smo takrat še uspešnejši, kot ko se želimo dogovoriti z delodajalci,« je dejal in ilustriral trditev z dvema bitkama, za višjo minimalno plačo in za izvzem dodatkov za neugoden delovni čas iz minimalne plače.

V čem in koliko so lahko sindikati enotni?

Martin Ivanič, ki je precej let urejal Enciklopedijo Slovenije, zato je prepričan, da je potrebno najprej razjasniti pojme, od delavstva, sindikata, sindikalnega gibanja, enotnosti … s poudarkom na delavskem tisku. »Sem vernik enotnosti, ker mislim, da je to eno od najbolj pomembnih orožij, ampak na zelo konkretnih empiričnih izkušnjah,« je poudaril Ivanič in dodal, da je treba sindikalno gibanje raziskovati zelo konkretno.

»Ko je enotnosti preveč, si želimo pluralnosti, raznolikosti; ko je pluralnost zelo anarhična, si želimo več enotnosti. Ko nam gre dobro, želimo biti pluralni, neodvisni, ′kaj boš ti meni gospodaril′ in podobno; kadar je hudo, smo zagreti za enotnost. In v tem smislu se mi zdi, da je čisto sprejemljivo, da so sindikati zelo raznoliki, vprašanje pa je, v čem in koliko so lahko enotni,« je razmišljal Ivanič in dodal, da smo se nekoč pogovarjali le o mezdah in delovnem času, danes se zdi, da je zelo pomembna funkcija sindikata pri pripravi sistemske zakonodaje.
Poznamo organizacijsko, akcijsko, politično, nazorsko in še kakšno enotnost, pomembno pa je, da dozori spoznanje, da se moramo ujeti na neki točki, je razpravljal Ivanič o širšem delovanju sindikatov. »Kapitalisti so za razliko od delavstva že v zgodovini na nek način v zelo homogenem položaju. So lastniki kapitala, organizirajo orodje, proizvodnjo in tako dalje, delavci pa so različni in v različnih razmerah, od države do podjetja. Danes je ta homogenost kapitala še bolj globalna,« je opisal evropske in globalne razmere in izpostavil, da je vprašanje enotnosti delavstva še pomembnejše, kot je bilo kdajkoli prej.

Lastnina je v sedanjih razmerah sveta, ko si jo prilastiš, dokler pa si jo prilaščaš, pa ni sveta. Iz zgodovine lahko dobimo nekaj navdiha, sindikati bi po njegovem morali spodbujati različne raziskave. Monografija ob 75-letnici Delavske enotnosti je po mnenju Ivaniča podoba in obraz organizacije.

Aktivacija je osnova sindikalnega delovanja

Sindikat so združeni in organizirani delavci, oni so glavni akter in imajo glavno vlogo. Sindikalno gibanje temelji na organizacijski moči, ki ni odvisna samo od števila članstva, ampak predvsem od njihove aktivnosti in mobilizacije. To pa je temelj za uspešnost boja na vseh ravneh, meni raziskovalec Andraž Mali, ki je skupaj s kolegom Boštjanom Remicem napisal eno od poglavij monografije. V njem sta avtorja v enem delu analizirala prednosti in slabosti sindikalnega boja, v drugem pa predstavila pozitivne prakse na terenu, kjer so sindikati uspeli organizirati najbolj prekarizirane delavce in jih vključiti v sindikalni boj.

Brez delavstva ni sindikata, na kar danes pogosto pozabljamo in skušamo probleme reševati namesto njih in ne skupaj z njimi, kar prispeva k pasivizaciji in neaktivnosti, meni Mali. Ključna sta po njegovem tako dva aktualna izziva. Eden je aktivacija in vključevanje obstoječega članstva v same akcije, drugi pa okrepitev pomoči pri neorganiziranih s pridobivanjem mlajših z ambicioznejšim delovanjem.

Pri tem je treba najti komunikacijske kanale za krepitev prenosa informacij in uporabiti vse, od klasičnih, kot so tiskani mediji in pošta, do novih tehnologij in aplikacij. Jedro je po njegovem sindikalna enota na podjetniški ravni, ki zazna problem, recimo agencijskih delavcev. Poleg tega pa je treba v pogajalske procese, ki so pogosto mukotrpni in dolgotrajni, vpeti delavce.

Aktivacija obstoječega članstva je po mnenju Malija osnova za organiziranje tistih, ki niso organizirani, tudi bolj izobraženih. To pa zahteva ambicioznejši pristop, predvsem pa je treba s pomočjo osebnih pogovorov odkriti njihove dejanske potrebe, interese in želje. Le tako jih bo mogoče včlaniti in vključiti v aktivnosti.

Navdih za utrditev sindikalnega gibanja je mogoče črpati pri območnih organizacijah, ki so vez med centralo in terenom, meni Mali. Prav one bi morale aktivno pristopiti k izobraževanju in informiranju članstva in sindikalnih zaupnikov ter prenašanju pozitivnih praks. V veliko primerih je najbolj učinkovita metoda, da iz podjetij, kjer ima sindikat za seboj že nekaj uspešnih akcij, pridejo sindikalisti v druga podjetja in s tem spodbujajo interes in upanje v kolektivni boj in kolektivni duh. Osnova je spodbujanje solidarnosti.

Optimizem je na mestu

Boštjan Remic je dodal, da kriza sindikalizma ni nujno katastrofična, treba je poiskati nove poti za naprej, poti enotnosti in solidarnosti. Spomnil je na letošnjo 25-letnico prve splošne stavke v Sloveniji. V zvezi s terminom »sindikalno gibanje« se je vprašal, kdaj so delavci zares v gibanju, kdaj se vključujejo v sindikalni boj. »Na neki način je stavka tisto ključno vprašanje,« je dejal in se vprašal, zakaj je bila pred 25 leti stavka možna in zakaj je bilo do leta 1997 od sto do 200 stavk na leto, potem pa je njihovo število začelo strmo padati. Za to po mnenju Remica ni enostavnih odgovorov v smislu, da delavci nočejo stavkati in da sindikalni funkcionarji nočejo organizirati stavk. Razmere je potrebno proučiti in raziskati, kje so možnosti, da se to sindikalno gibanje povrne.

Druga prelomnica je po mnenju Remica vprašanje EU, prekarizacije in modela prožne varnosti. Edina možnost, da se sindikalno gibanje okrepi je v sindikalnem gibanju samem, da delovni ljudje dobijo moč in zahtevajo spremembo modela države. Pomembno je po njegovem tudi vprašanje politične enotnosti. V Sloveniji sindikalizem ni povezan s strankarstvom, ampak je njegova prednost v tem, da se upira politiki, ki je aktivno prispevala k prekariziranosti trga delovne sile.

Enostavnega in enotnega recepta ni, potenciali za krepitev organizacijske moči so, meni Remic. Izpostavil je primer multinacionalke Amazon s skrajno prekarizirano delovno silo, ki se vendarle uspeva organizirati. Tudi v Sloveniji so primeri sistematičnega delovanja, katerega rezultat je odprava prekarizacije v podjetjih. Sindikalno gibanje naj združi dobre prakse in najde tisto moč, ki so jo sindikati že imeli in zaradi katere smo na boljšem kot drugje.

Ne vprašaj se, kaj lahko naredi sindikat zate, ampak kaj lahko ti narediš za sindikat

V zadnjem delu okrogle mize je njen moderator Franček Kavčič dal besedo še drugim udeležencem, tistim, ki niso bili soavtorji monografije.

Donedavni generalni sekretar ZSSS Pavle Vrhovec je pojasnil, zakaj od leta 1997 v Sloveniji ni bilo več veliko stavk. Leta 1996 je namreč Slovenija prosila za vstop v EU in evropska komisija je zelo nadzirala uresničevanje socialnega dialoga v Sloveniji in izsledke objavljala v t. i. poročilih o napredku. Stavke niso bile potrebne, saj se je vlada zelo bala negativne ocene. Zato so bili sklenjeni številni dogovori in socialni sporazumi. Tako je bila sindikaliziranost v Sloveniji do vstopa v EU leta 2004 okoli 40-odstotna, potem je drastično padla. Vlada ni več potrebovala zavez in se ni več bala reakcije EU, problem so postale tudi delodajalske organizacije, ki za razliko od sindikalne strani niso sledile organiziranosti na ravni EU in niso »vedeli, za kaj gre«.

Stopnja sindikaliziranosti je pri nas še vedno velika, v Franciji je komaj osemodstotna. In vendar je razlika velika, je opozoril Vrhovec, saj so v Franciji vsi člani sindikata tudi aktivisti, ki organizirajo nečlane. Tako pri nas član še vedno čaka in sprašuje, kaj bo dobil od sindikata, medtem ko v Franciji ni noben problem dobiti milijon ljudi na cesto.

Sindikalizem smo v Sloveniji, žal, zapeljali v storitveno organizacijo. Delavec se vpraša, kaj bo dobil, če bo vstopil v sindikat, kaj bo imel od tega, ne sprašuje pa se, kaj lahko sam prispeva k sindikalnemu boju. Eden od vzrokov za to je porast individualizma, poudarjanje posameznika, kar je ena ključnih postavk neoliberalizma. To uničuje sindikalizem, ni več solidarnosti, ker vsak skrbi le zase, je poudaril Vrhovec in dodal, da je potrebno več izobraževanja tudi tistih, ki so redno zaposleni, da bi razumeli, da jim prekarni znižujejo ceno dela. Zato bi morali sindikati v podjetju razmišljati, kako postaviti pravice in plače prekarnih delavcev na popolnoma isto raven.

V zvezi z glasilom Delavska enotnost je Vrhovec v razmislek ponudil dejstvo, da je tako v Avstriji kot v Italiji glasilo, ki ga prejema član sindikata, tretirano kot prednost, ki jo ima pred nečlanom, saj je informiran o tem, kaj se dogaja v pogajanjih, v sindikalnem boju.

Oglasil se je tudi Bojan Hribar iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) z mislijo, da je tema o prihodnosti sindikalizma ob jubileju Delavske enotnosti prava, saj to glasilo vseskozi spremlja sindikalno delo in mu nastavlja ogledalo. Po njegovem je škoda, da ni več sindikalnega raziskovalnega centra.

Proces pluralizacije sindikalizma je naredil svoje, tako da imamo danes težko obvladljiv položaj; Hribar je ob tem omenil javni sektor. ZSSS je že začela proces povezovanja in združevanja, pozitivno je, da je prvi korak narejen. Jasno je treba definirati, kje in kako vzpostaviti to enotnost. Volja po mnenju Hribarja je, izražena je tudi na ravni KSJS.

Potrebno je nadaljevanje

Kavčič je moral zaradi časovne omejenosti razpravo o delavski in sindikalni enotnosti po dveh urah dogodka prekiniti. Izrazil je željo, da bi jo kmalu nadaljevali drugje – s tem se je kasneje strinjal še marsikdo, tako da upamo, da ne bo ostalo le pri besedah.

Predsednica ZSSS Lidija Jerkič je pritrdila, da je ta pobuda na mestu. Razprava je bila po njenem zanimiva. Zadrega je v tem, da pogosto vidimo za nazaj; na napakah, ki jih delamo, se je potrebno učiti.

»Mi pa se bomo prav gotovo še velikokrat srečali in se pogovarjali. In vem, da vsi z mislijo, da sindikati morajo stati in obstati, da so sindikati organizacija, ki je v tej družbi potrebna, za katero se moramo potruditi, da bo delovala. Deluje pa lahko samo tako, da na tem posamezniki delamo in delate,« je zaključila Jerkičeva in udeležence povabila na druženje ob slavnostni torti ob 75. obletnici Delavske enotnosti.

Tomaž Kšela in Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share