Darinka Remih

Biti aktiven državljan oziroma državljanka za Darinko Remih, ki prihaja iz Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (VIR), pomeni tudi aktivno sindikalno delovanje. Zavzemanje za delavske pravice je namreč pomembno za vse nas, ki prejemamo plačo za svoje delo, in za naše otroke, je prepričana.

Kakšna je bila vaša poklicna in sindikalna pot?

Zaposlena sem v osnovni šoli Domžale kot čistilka. Pred časom sem imela svoj servis, vodila sem 90 delavk, zdaj pa sem že nekaj let zaposlena v javnem sektorju. Želela sem iz zasebnih vod v neko večjo varnost. Če samo pogledamo, kako se zdaj ravna z espeji, sama sem bila včasih espe, je to problem. Tudi delodajalci samo jamrajo, da jim ni lahko, da so obremenitve velike, a tudi mi nič nimamo. V Sindikatu Vir sem že približno dve leti. Prej sem bila v »šolskem sindikatu« (Sviz, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, op. a.), kjer pa so me po covidu oziroma že v času pandemije zelo razočarali, ko so bile šole zaprte in smo, sploh naš sektor, se pravi čistilke, hišniki in kuharji, dobivali 60-odstotna izplačila za čakanje, kot da bi bili na bolniški. Takrat smo zbirali podpise, a nam ni sindikat nič pomagal.

Šlo je za plačno skupino J, kajne?

Tako je. Ko padeš mednje, se začneš zanimati za njihov položaj. To se je zgodilo tudi meni. Ugotovila sem, da obstaja določilo, da za izredne razmere, kot so recimo poplave ipd., dobiš plačilo v znesku minimalne plače. Ker pa smo mi dobili manj in nas niso poslušali, se ni zgodilo nič. Poverjenica je naše podpise sicer poslala naprej, a iz tega ni bilo nič. Jaz sem takrat prvič kontaktirala s sindikatom, v katerem sem zdaj, govorila sem tudi z Lidijo Jerkič, ji povedala za stanje, ki ga ni poznala. Takrat so potem na srečanju z vlado na Brdu uredili, da nam je vlada za nazaj in za tisti čas dala neki dodatek k plačam. In odločila sem se, da nepreklicno izstopim iz sindikata, ki mi ni pomagal, in se včlanim tja, kjer so mi prisluhnili.

Članica Sindikata Vir torej ste, nima pa ta sindikat pri vas podružnice?

Nima še podružnice, a se v naši šoli o tem pogovarjam s kolegicami in kolegi. Kakšnemu pa, kot izvem, nekaj pomeni tudi bon ob koncu leta, ki ga dobijo od Sviza. Ampak za članarino, ki jo plačajo, je to absolutno premalo. Kolegici sem rekla, naj denar za članarino da vsak mesec v kuverto, pa bo videla, koliko je tak bon vreden. Sicer pa dobro sodelujem z Medardom Potočnikom, sodelavcem gorenjske območne organizacije ZSSS. Zadovoljna sem s pomočjo, ki jo dobim. Dobiš pomoč takoj, ko jo potrebuješ, dobiš nasvet. To je zame pomembno.

Katere so zdaj za vas najbolj pereče sindikalne teme?

Izstopajo odnosi, nadrejenih do podrejenih. Širša aktualna tema pa je upokojevanje. Nekatere spremembe bodo potrebne, karkoli si že vsak od nas misli. Če ne bomo nič naredili, denarja iz Evrope ne bo, in naslednja vlada bo lahko naredila še manj. Bodimo realni.

Zakaj se je treba v sindikatu aktivirati?

Zato, da smo delavci nekje nad površjem in ne pod površjem. Čeprav sem čistilka, imam izobrazbo, znanja in izkušenj pa dovolj, da mi je to jasno.

Kako pa mladi vidijo sindikalizem?

Imam otroka, ki sta izobražena in oba v zasebnih vodah, ampak opažam, da mladih sindikalno delovanje ne zanima, dokler nimajo problemov.

Ali nismo vsi nagnjeni k temu, da ne delujemo, dokler nimamo problemov?

V resnici res. Ampak če gre zate, za tvojo plačo, za tvojo pokojnino, je treba zadeve spremljati. Sama pogosto spodbujam druge, naj gredo recimo kaj podpisat, se česa udeležijo. Nujno je delovati širše.

Ali je treba je biti aktiven državljan oziroma državljanka?

Jaz se vedno pozanimam, za kaj gre, in se aktiviram. Malo je treba spremljati in razmišljati s svojo glavo, pa tudi videti, kaj je dobro ne le zate, ampak tudi za tvoje otroke. Če mi ne bomo nekaj dobrega naredili zdaj, bodo naši otroci čez dvajset let živeli slabše.

Kakšen mora biti pravi obraz sindikata?

Pripravljen pomagati, dati prave nasvete, biti tam, ko ga potrebuješ. Mora dajati prave podatke in ljudi ne zavajati.