2015: Zakonodaja v Seattlu da voznikom pravico do sindikalnega organiziranja

Delavci in delavke, ki veljajo za »neodvisne izvajalce«, se v številnih državah niso mogli sindikalno organizirati, saj veljajo za poslovne subjekte in ne za delavce. To predstavlja izziv v platformnem gospodarstvu, kjer se morajo prekarni delavci in delavke združiti za izboljšanje pogojev, vendar se pri dostopu do pravic do kolektivnega pogajanja, ki jih imajo drugi delavci, soočajo s pravnimi ovirami.

Pomemben preboj za pravico platformnih delavcev do sindikalnega organiziranja se je zgodil leta 2015, ko je mesto Seattle na pacifiški obali ZDA kot prvo mesto v državi sprejelo zakonodajo, ki daje voznikom za naročanje prevozov pravico do kolektivnega pogajanja. Zakon je pomenil, da se morajo Uber in druge platforme v primeru, da večina voznikov glasuje za sindikalno organiziranje, s svojimi predstavniki pogajati o plačah in drugih delovnih pogojih. Zakon je bil zadržan zaradi pravnega »izziva« ameriške gospodarske zbornice, vendar je bil ta leta 2020 končno opuščen.

Pravica samozaposlenih delavcev do organiziranja je bila kontroverzno vprašanje tudi v Evropi, pri čemer so nekatere digitalne platforme trdile, da zakoni o konkurenci platformnemu delavstvu preprečujejo kolektivno pogajanje. To je bilo učinkovito rešeno leta 2022, ko je Evropska komisija izdala nove smernice, ki vzpostavljajo »varno pristanišče« za »samostojne samozaposlene« za kolektivno pogajanje zaradi njihovega »šibkega pogajalskega položaja«.